Obveščamo vas, da je koncert Moskovskega sinodalnega zbora, ki je bil predviden v nedeljo, 4. decembra, odpovedan. Vsi imetniki vstopnic so upravičeni do vračila kupnine, ki ga lahko opravijo pri blagajni Križank oziroma prosimo, da se za več informacij obrnejo na blagajna@ljubljanafestival.si ali 01/2416026.

Prav tako vas obveščamo, da za predstavo Vsi ptice novi termini še niso znani. Imetnike vstopnic vljudno prosimo, da za vračilo kupnine pošljete elektronsko sporočilo na blagajna@ljubljanafestival.si. Če ste vstopnice kupili pri blagajni Križank, se lahko vsak delovnik med 10.00 in 16.00 z originalnimi vstopnicami ponovno oglasite tudi pri blagajni.
Zahvaljujemo se za razumevanje.

HOMMAGE À TONE DEMŠAR: Petindvajset let kasneje

Kustosinja: dr. Nelida Nemec

7. september - 22. september 2022
Križevniška cerkev, Križanke
Prost vstop

Pomembne informacije

Splošni pogoji

Delovni čas razstave:

Ponedeljekpetek:
10.0016.00

Tone – Anton Demšar (Ljubljana, 1946–Sveta Trojica nad Dobom pri Domžalah, 1997)  je s svojo ustvarjalno predanostjo in zavzetim iskanjem novih izraznih in vsebinskih prijemov opozoril nase že na Akademiji za likovno umetnost, kjer se je kiparsko, likovno in umetniško oblikoval ob izjemnih kiparjih in učiteljih: Zdenku Kalinu, ki mu je ob tradicionalni figuralni klasiki razkrival subtilno oblikovanje ženskega telesa, Dragu Tršarju, intuitivno poglobljenem modernistu, ki je kiparsko formo gradil z združevanjem figur v razgibanih geometričnih razmerjih, in predvsem Slavku Tihcu, izjemnem raziskovalcu oblik, sporočil in materialov vse do neokonstruktivistično racionalne govorice, ki je nanj najbolj vplival in ga nagovarjal k preoblikovanju in sestavljanju form v zaprtih prostorih, k iskanju organskosti, abstraktnosti ali geometričnosti form, ki so jih iz mehke gline mojstrsko oblikovale njegove roke in puščale svoje sledi, odtise in oblike. Glina, ki mu je ponudila prvinskost, je za vselej postala njegov kiparski material: »Danes je toliko možnih materialov za kiparja, veliko umetnih snovi – pa vendar me privlači predvsem glina… Daje možnosti za izpoved, prvobiten je, nekako pristoji nam Slovencem… Morda se čutim poklican nekako nadaljevati to, kar je nastajalo stoletja pred menoj.« (Tone Demšar, december 1977) V glini, ki jo je žgal in tudi patiniral in na koncu tudi barval, je ustvaril skoraj ves svoj opus in ji le občasno, ko sta vsebina in kompozicija to zahtevali, dodajal predvsem les in vrvi, pa tudi riževo slamo. Opus, ki je v petindvajsetih letih doživljal tako vsebinske kot oblikovne premene, a ga odlikujeta logična rast in razvoj od prikrite simbolnosti do vedno bolj indikativne asociativnosti, je bil v slovenskem likovnem prostoru vse od sredine sedemdesetih let do smrti izjemno opažen, sprejet in nagrajen. K temu sta nedvomno pripomogla tudi njegovo sodelovanje in razstavljanje z najpomembnejšo slovensko avantgardistično Grupo Junij poznih šestdesetih, pa sedemdesetih in tudi še zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je uspešno brisala ločnice med mediji in izpostavljala kombiniranje različnih umetnostnih zvrsti, kjer je nedvomno prišla do izraza Demšarjeva svojevrstno angažirana satira, ki je razkrivala tako probleme aktualnega družbenega kot tudi političnega trenutka in opozarjala nanje. Njegov opus, ki ga delimo na vsaj tri prepoznavna obdobja ali cikle, je torej izpostavil glino kot tisti material, v katerem je lahko z gnetenjem in stiskanjem, pritiskanjem in deformiranjem, rezanjem in sestavljanjem, preoblikovanjem v sploščenost ali volumensko polnost zgovorno ujel abstrahirano, a vselej nagovarjajočo organsko formo, pogosto pa tudi stilizirano in deformirano človeško figuro, najraje samo obraz, ki sta v njegovem ustvarjalnem loku rasli iz vsebin, ki so ga evocirale, prizadevale, mučile, nagovarjale in spodbujale. Nastajala so dela različnih velikosti tako v skulpturi kot reliefu, saj, kot je kipar zapisal: »Ustvarjalec, ta bolj, oni manj občutljiv, mora sprejemati vsakovrstne spodbude in impulze iz svoje bližnje in daljne okolice. Vtisi, ki se kopičijo, pa so gonilna sila izpovedovanja. Kakšni in kateri so ti vtisi? To so predvsem odsevi in izrazi tega časa in prostora. Iz dolge vrste takih vtisov izstopa med drugim prav posebej – in zlasti zame – embalaža, ki nam iz dneva v dan rase čez glavo. Je tiste vrste element, ki se z njim srečujemo tako rekoč na vsakem koraku. Ta ne tako novi pojav sem prenesel v likovno govorico.«
Razstava, ki smo jo pripravili v okviru Festivala Ljubljana in je postavljena v baročni ambient Križevniške cerkve, ne more prezentirati njegovega dela v širokem izboru, saj nam sam prostor tega ne dopušča, vendar smo s pomočjo in razumevanjem družine Demšar, ki hrani njegovo dediščino, vendarle izbrali nekatera izjemna dela, ki izražajo vse ključne značilnosti in nakazujejo razvoj njegove kiparske govorice in zgovorno zaokrožijo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1978 do 1991: »Zloženka« (1978), »Palete« (1979), »Plod in sad« (1982), »Walkman« (1983), »Avtoportret« (1984), »Embalaža z vrvjo« (1984), »Antimuza« (1985), »Mir« (1985), »Okno« (1988) in »Kapitel« (1991). Tudi ta izbrana dela nam kažejo, da kipar črpa iz modernizma, saj »nenehno čisti, izbira pobude z izjemno strogostjo; vsebinsko, do neke mere celo literarno, kar ga dela naravnost popularnega, pa obvladuje izrazni razpon od ironije do družbene kritike«, kot je zapisal dr. Peter Krečič (leta 1996) in svojo oceno sklenil z ugotovitvijo, »da je njegovo kiparstvo inventivno, notranje homogeno in je kljub klasični tehniki, ki jo neguje, ob objektu, pri katerem vztraja, kot celota tako sveže in privlačno, da se upravičeno uvršča med najizrazitejše pojave slovenskega kiparstva sedemdesetih in osemdesetih let«.
Razstavljena dela nam kažejo razvojno pot, ki jo je začel s »stisnjenkami«, »prerezankami« in »zloženkami« v sedemdesetih, ko se je odprl tako organskemu kot anorganskemu svetu, kjer je izrazil številne napetosti in pritiske, ki jih je ta svet opazno poln, umetnik pa zanje izjemno občutljiv, a jih izraža v stilizirani in abstrahirani govorici, kjer daje poudarke tako površini, lahko bi rekli koži, kot strukturi, kompoziciji ter ritmu objekta, ki ga zasnuje. Svoje »zloženke« je velikokrat tudi zvezal, pa položil v riževo slamo ali lesen zaboj. Snoval jih je tako, da je z rezanjem odkrival plasti in prostorske učinke, ki so jih izkazovale izvotljene forme, in proučeval specifičnosti, ki so se pri tem postopku razkrivale, kar mu je nakazovalo nove možnosti, ki jih je kasneje učinkovito uporabil pri »prerezankah«. To dokazuje, kako premišljeno je potekala njegova razvojna pot. Leta 1987 sem zapisala: »Vešče oblikovane drobne glinene steklenice, piskre, cevaste ‘rastline’, rastlinske plodove je Tone Demšar sprva nasilno tlačil in jih izpostavljal različnim intenzivnim pritiskom. Tako deformirane je, ali puščal samostojne, ko ga je zanimala deformacija sama, ne da bi iskal njen izvor, ali pa jih vklepal v lesene okvire, zvezal vrvico in utesnil v vrečevino.« V osemdesetih, ko prideta do izraza taktilnost in poudarjen kiparski rokopis, je – brez skokovitih vsebinskih in slogovnih preskokov, potem ko je dodobra usvojil lončarski kolovrat in spoznal pasti in odkril tehnološke posebnosti in možnosti –, svojo kiparsko izpoved vse bolj bogatil z novimi oblikovnimi in ikonografskimi motivi. Tako kot na začetku je tudi v tem ustvarjalnem obdobju črpal v naravi, vse bolj pa tudi v človeku in tradiciji zahodnoevropske civilizacije, zato sta se v njegovih kiparskih iskanjih naposled pojavila silovita potreba po človeški navzočnosti in odločitev, ko se iskanje usmerja v združitev polindustrijskih oblik z antropomorfno. Nastajajo značilne oblike, ko je prek figuralike spregovorila specifična dimenzija sinteze figure in materiala, izvirnega v svoji industrijski uporabljivosti in namenu, ki se pod kiparjevo roko prelevijo v satirično ali hudomušno izpoved in nagovarjajočo obliko, ko se iz industrijskega votlaka izvijajo potlačene in deformirane figure. Politične in družbene okoliščine okolja, v katerem je ustvarjal, so klicale k stopnjevano groteskno obarvani in simbolično interpretirani motiviki. Toda konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, tako meni likovna kritika, se Tone Demšar odpre novim motivom in idejam in k bolj osebni in individualno profilirani izpovedi. Čeprav v osnovi ostaja zvest samemu sebi, se v novih raziskovanjih vse bolj opira na notranje globoko podoživeto figuraliko, realizirano z ekspresijo, ki spregovori o njegovi neizmerni žalosti, o človeški ranljivosti in prizadetosti, o življenju in smrti, in to na opazno sofisticiran način. Z obče človeškimi temami žalostnih vdov in žensk v oknih, kjer je zaživel ekspresivni izraz, je zaključil svoj izpovedni credo: kot bi se zavedal odhajanja; kot bi napovedoval bolečino, ki bo ostala; kot bi vedel, kaj bo prinesel jutri: »V trenutku, ko si je pravkar pridobil določeno spretnost, opazi, da je odprl neko drugo področje, na katerem je vse, kar je mogel izraziti poprej, treba na novo povedati drugače.« (Maurice Merleau-Ponty) Kako bi Tone Demšar govoril od tod naprej, ne vemo. Zapustil nas je v starosti 51 let. Letos mineva 25 let. In v teh letih med nami je ustvaril veliko. Zgovorne so njegove besede, ki jih je izrekel decembra 1977, dve leti po končani specializaciji na akademiji: »Zdi se mi, da izgubiš pogum in voljo, da bi se podajal v avanture, v nova iskanja, če si zaposlen in materialno lepo preskrbljen. Pa tudi premalo lahko delaš, da bi lahko bil zares prisoten v likovnem svetu.«
O njegovem ustvarjalnem opusu so že v času življenja, pa tudi po njegovi prerani smrti, pisali mnogi poznavalci modernistične in sodobne likovne prakse, tako o tistih delih, ki jih je predstavljal skupaj z Grupo Junij, kot tudi o delih na drugih skupinskih ter številnih samostojnih predstavitvah. Pisali so tudi o njegovih javnih delih (npr. spomenik rudarjem, Senovo, 1986; spominska plošča Srečku Kosovelu, Ljubljana; spominska plošča Mahru, Prešernu, Crobathu, Ljubljana, 1993), na katera se je, tako kot mnogi drugi slovenski kiparji druge polovice dvajsetega stoletja, odzival z likovno interpretacijo, ki je mojstrsko ujela namen in sporočilnost, vselej oprta na likovni jezik, ki v sebi nosi avtorske značilnosti in prepoznavnost.

dr. Nelida Nemec

Pomembne informacije

Splošni pogoji