Vlado Kreslin, radi mu rečemo kar trubadur panonskih ravnic in  ambasador Prekmurja, se je začel ukvarjati z glasbo kot bobnar v začetku sedemdesetih let. Z zasedbo Martin Krpan je v osemdesetih posnel dve uspešni plošči in med drugim odprl koncerte Roryja Gallagherja, skupine R. E. M, Michaela Chapmana in dvakrat Boba Dylana.
Konec osemdesetih se je Kreslin začel glasbeno družiti s starejšimi godci iz rojstnih Beltincev – Beltinško bando. Posvetil se je ljudski godbi in povzročil pravi preporod etno glasbe ter njenega dojemanja na Slovenskem. Ljudsko glasbo je približal mlajšim generacijam in spodbudil ljudi, »da so si upali spregovoriti v lastnem narečju«. V Beltinški bandi delujeta zdaj že druga in tretja generacija ljudskih muzikantov.
Vlado pogosto sodeluje z mlajšimi slovenskimi in uglednimi tujimi glasbeniki, preskakuje glasbene in državne meje ter podira tabuje, kot je lepo opisal reški Novi list: »Vlado Kreslin nikdar ni dovolil, da meje na Rupi, Uni, Bregani in Drini postanejo tudi meje v njegovi glavi.« Izdal je že trideset plošč z avtorsko glasbo in nekaj pesniških zbirk ter nastopal v filmu in gledališču kot avtor glasbe in igralec.
Številne njegove pesmi so ponarodele, nekatere pa so postale navdih za romane, celovečerne filme in diplomske naloge. Je član Društva slovenskih pisateljev. Ameriška pisateljica Ruth Dupre je napisala njegovo biografijo Vlado Kreslin, Slovenija in jaz, leta 2018 pa je nastal dokumentarni film Poj mi pesem režiserja Mirana Zupaniča.