Hommage Zmagu Posegi: Deset let kasneje

Zmago Posega, kipar

20. avgust - 30. september 2019
Atrij
Brezplačen vstop

Pomembne informacije

Splošni pogoji: https://ljubljanafestival.si/o-nas/pomembne-informacije/

V slovenski likovni prostor je akademski kipar Zmago Posega (Postojna, 1959–Šempeter pri Gorici, 2009) vstopal na začetku osemdesetih let preteklega stoletja skupaj z Generacijo 82, ko so se razplamtevala številna likovna iskanja in je prevladovalo mnenje, da stil, simbol, struktura pa tudi umetniški načini, ki jih je razvijala umetnost minimalizma in konceptualizma, niso več smiselni. Da sta ključna objekt in koncept in da se modernistični sliki in kipu figuri piše konec. Zaznati pa je bilo tudi močno pričakovanje nadaljevanja modernistične paradigme, čeprav je bil to čas postmodernizma, ki pa so ga kritiki in teoretiki zelo različno opredeljevali in razumevali. Tudi skupina sošolcev, slikarjev in kipar, ki se je, obdarjen z izrednim darom za občutenje oblik in volumnov, že takoj na začetku svoje ustvarjalne poti odločil, da bo sledil predvsem sebi. Svojemu srcu, notranjemu hotenju in globoki želji. Da bo ob vseh spoznanjih, ki si jih je nabiral v letih šolanja, hodil svojo pot ter kot »sanjalec, ki so mu sanje zlezle v roke«, če se oprem na lirične Rilkejeve besede Rodinu, uresničeval svoje vizije, sanje, cilje na način, ki bo samo njegov. V sozvočju s svojim notranjim iskanjem. V okolju, ki ga je nagovarjalo in spodbujalo. Zato se je po končanem šolanju rad vračal domov na Goriško in daleč od pritiskov najaktualnejših in modnih umetniških iskanj večino časa neobremenjeno in v miru ustvarjal v svojem ateljeju v Biljah. V goriški vasi, ki jo je vse od rimskih časov opredeljevala glina, ki je postala tudi njegov priljubljeni kiparski material, saj jo je gnetel vse od otroških let. V njej je izražal svoje prve likovne zamisli in spoznaval, da ima dar. O glini je veliko let kasneje, samo nekaj mesecev pred prezgodnjo smrtjo, tudi povedal: »Ob odpiranju novih tem in idej navadno najprej modeliram v glini oziroma v keramiki, snovi, iz katere oblikujem, poiščem izrazno sredstvo, kasneje pa novonastale oblike opredelim dokončno v kamnu ali bronu.« Glina je bila le prva in morda tista, ki ga je najbolj privezala nase, vendar je bil enako občutljiv in spoštljiv tudi do drugih materialov, ki jih opredeljujejo kot klasične kiparske, predvsem do kamna in kovine. In prav ta navezanost in zavezanost klasičnemu kiparskemu materialu sta ga klicali k materialni kiparski gmoti in obvladovanju prostora v širšem in ožjem pomenu besede pa tudi k figuri in fragmentu. K tistemu načinu kiparskega videnja, ki izpostavi kiparstvo kot dialog ustvarjalca z materialom, ki mu vdihne življenje novih, živih oblik, polnih asociacij, namigov, nagovorov. Ki z odmikom od racionalistične in tudi čiste, abstrahirane oblike nagovori sprva figuro, človeški hrbet, fragment, nato tudi detajl v neštetih videnjih.

Posegova ustvarjalna pot je bila v marsičem posebna, saj je kiparstvo, kot ga je sam videl, od njega zahtevalo veliko. Ne samo ustreznega prostora, gline, kamna, kovine, lesa in drugih klasičnih materialov, temveč predvsem globok premislek, jasno videnje in predstavo, nezmotljiv čut za dimenzije, volumen in statiko, površino in prostor; za pravi in pravilen prijem, dotik in poseg roke, ki s fizično močjo pridaja ali odvzema, gladi ali reže. Modelira. Sestavlja. Korenine take poti bi morda lahko našli že v znamenitih Rodinovih besedah, ki so že konec devetnajstega stoletja opredeljevale skulpturo kot umetnost izbočevanja in vdolbljenja, kot umetnost oblik v igri svetlobe in sence in so bile pomenljivo žive tudi v osemdesetih dvajsetega, vendar se zdi, da so ga nagovarjali predvsem ljudje ter narava in okolje, ki sta ponujala glino in kamen. Različne vrste kamna, ki so spodbujale tako formo kot vsebino, tako haptičnost in vizualne učinke kot tudi antropomorfnost in abstraktnost.

Zmago Posega je bil kipar, vendar se je v svojem iskanju kiparskih videnj in sporočil velikokrat in zelo rad zatekal tudi v risbo, ki je v ustvarjalnem procesu postala njegovo pomembno izrazno sredstvo. Ni se izražal samo v risbi, temveč tudi v nekaterih drugih slikarskih tehnikah, kot so gvaš, akvarel in pastel, v tradiciji iskanja generacije, ki ji je pripadal, in ustvaril opus, ki bi ga lahko opredelili kot iskanje notranjih vzgibov v dvodimenzionalnem izražanju, saj je zanj kiparstvo, kot je leta 1998 povedal, »samo del v celotnem likovnem prostoru, risba pa je tisto, kar je pravzaprav neke vrste izhodišče, s čimer razmišljaš o kiparstvu. Pri tem nočem reči, da se vsak kip začne z risbo, včasih so popolnoma samostojne in živijo svoje življenje.«

S sugestivno kiparsko govorico je nase opozoril že na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer se je kiparsko, likovno in umetniško oblikoval ob izjemnih kiparjih in učiteljih – Dušanu in Dragu Tršarju ter Slavku Tihcu –, ki so znali iz svojih študentov iztisniti najboljše tako po človeški kot umetniški plati. V njih so spodbudili zanimanje in ljubezen do klasičnega materiala, oblik in sporočil ter jih hkrati prepričali, da v svoje kreacije ujamejo in v njih zadržijo notranje, primarno hotenje. Svoje kiparsko videnje. Svojo lastno kiparsko izpoved, zgovorno, dotikajočo se, nagovarjajočo in srčno. Oprto na tradicijo in inovativnost trenutka, v katerem nastaja. Njegovo kiparstvo je prepoznavno avtorsko in ostaja, kot je zapisal Brane Kovič, »del modernistične paradigme, primer njene kontinuitete v času, ki se ga je prijela oznaka postmodernizma …«.

Zmago Posega se ni zadovoljil z izpovedjo, ki bi bila atraktivna zgolj zaradi forme same, njenih ekspresivnih ali monumentalnih razsežnosti, temveč se je z veliko senzibilnostjo prepustil iskanju obdelave materiala in distinktivnemu razpoznavanju, dojemanju in čutenju umetniškega. Vitalnega, sporočilnega. Ujetega v lepoto in izraznost materiala pa tudi prostora, površine in svetlobe, predvsem pa svojega notranjega nagovora. Ustvaril je vrsto malih plastik (Brez naslova, varjeno železo, 1990; Brez naslova, bron, 1992; Brez naslova, žgana glina, 1992; Brez naslova, marmor, 1993), ki odražajo njegov specifični likovni in kiparski prijem, pa tudi celo vrsto javnih del, tako spominsko plastiko, največ portretnih doprsij (doprsni kip Antona Rutarja, bron, 2003, Nova Gorica; doprsni kip Simona Gregorčiča, bron, 2006, Gradišče nad Prvačino), tudi celopostavno figuro (spomenik Vinku Vodopivcu, bron, 1992, Kromberk pri Novi Gorici), kot tudi ambientalno plastiko, ki ohranjajo tudi monumentalne razsežnosti (Skulptura s Forme vive za slovenske ceste Bled ’96, kamen, Barje pri Ljubljani; Figura v krogu, kamen, 1998, Nova Gorica).

Ustvarjal je v ciklih in zanj je značilno, da svoje male in srednje plastike pogosto ni datiral, zato nastanek velikokrat opredeljujejo predvsem kiparski prijemi, ki so prepoznavno zarezali v način razmišljanja in ustvarjanja v posameznem obdobju. Pa vendar lahko poudarimo, da ga je najprej povsem prevzel človeški hrbet, napet in usločen, živ in erotičen, tako mehak v svoji trdni kompoziciji, ki je zaživel kot popolna in samostojna forma, kasneje pa poglobljena izpoved v različnih krožnih abstrahiranih kompozicijah kot metaforah kroga življenja in smrti, sedanjosti in preteklosti, ki nagovarjajo z estetskostjo izpeljanih form in haptičnostjo površine. Tako kamna kot brona. Vidno cezuro v njegovem kiparskem snovanju je opaziti konec osemdesetih let, ko se ni več tako močno opiral na simbolična izhodišča, ko ni več iskal samo znotraj klasičnega kiparskega jezika, ki ga opredeljujeta modeliranje in obdelava volumna, temveč se je usmeril v ustvarjanje čiste, abstraktne forme in se oprl na izrazne in tehnološke možnosti pločevine in lesa. Kasneje je ta svoja nova spoznanja prepričljivo in nagovarjajoče prenesel tudi v kamen in bron. V tem obdobju je zaznati tisto tako zgovorno sugestibilnost in subtilnost, ki sta podkrepljeni s prepletanjem ter odzivanjem posameznih elementov, čeprav s še vedno prepoznavnimi sledmi v antropomorfnem izročilu, tako vseobsegajoči v njegovem celotnem kiparskem in risarskem opusu. Zaznati je njegovo zanimanje tako za vizualni kot haptični učinek, ki v sebi nosita izvirnost likovnega sporočila. Vpogled v ta iskrena iskanja ponuja tudi izbor skulptur iz zapuščine hčerke Nane Posega in Nataše Benčič, dotikajoč se in za vselej zapisan v srcih vseh, ki ljubimo kiparstvo in globino sporočila, ujetega v klasičen kiparski material. V tem izboru predvsem v kamen in bron.

dr. Nelida Nemec

Pomembne informacije

Splošni pogoji: https://ljubljanafestival.si/o-nas/pomembne-informacije/