Delovni čas razstave (1.–21. september):

Ponedeljek–petek:
10.00–16.00

Sobota, 2. september:
12.00–20.00

“Danes ima glavno vlogo filozofija, beseda. Nekatere aktualne likovne razstave so že skoraj kot neka filozofska druženja. Ne pravim, da kiparji ali slikarji s svojimi rokami več ne znajo ustvarjati. Ampak naša mentaliteta je drugačna kot pred desetletji in mentaliteta je tista, ki narekuje tudi trende umetnosti.” (Vojko Štuhec, 2015)

Akademski kipar Vojko Štuhec (1946, Mala Nedelja–2018, Maribor) se je po končani klasični gimnaziji, brez kiparskega predznanja, a z veliko željo po ustvarjanju v materialih, posebej v laporju, ki jih je že od srednje šole sam preučeval in iskal izrazne možnosti, vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Skupaj z generacijo sošolcev (poleg njega še Boris Prokofjev, Tone Demšar, Negovan Nemec, Milomir Jevtić) je svoje znanje poglabljal ob profesorjih kiparjih Borisu Kalinu, Dragu Tršarju in Slavku Tihcu v zadnjih dveh letnikih, mariborskem kiparju, ki je sicer v slovenski kiparski prostor vnašal nove kiparske poglede in materiale, in profesorju, ki je na to generacijo še najbolj vplival in jim dajal svobodo pri raziskovanju vsebin, materialov in form. Tudi Štuhec je, tako kot Demšar in Nemec, ostal v mejah raziskav polne plastične forme, lahko bi rekli v okvirih klasičnega, tradicionalno telesnega in modelacijskega principa, in se torej ni pridružil konceptualni umetnosti, ki si je prodorno utirala svoje poti, in svoje ustvarjalne vizije uresničeval v različnih materialih, ki so že zaradi lastne specifike narekovali ali usmerjali njegovo kiparsko govorico. Štuhčeva temeljna opredelitev za figuro je pomenila tudi temeljno opredelitev za stilizacijo, abstrahiranje in podoživeto iskanje odzivnosti površine – saj je tudi patina tako kot forma in volumen gradila njegovo skulpturo –, za zgovorne in tvorne odnose med volumni – ki pri skulpturi igrajo še kako pomembno vlogo – in za učinkovito umeščanje v prostor. Štuhcu sta torej pomembna material in zmožnost kiparske roke, da ta material oplemeniti, ga preoblikuje, izkleše, da modelira, patinira, da zna poiskati in udejanjiti odnose med površino in volumni, in mu ni pomembna samo izhodiščna misel, ideja, beseda, ali kot je sam rekel, filozofija. V celotnem ustvarjalnem procesu mu je šlo za temeljne kiparske vrednote, ki jih je zgodovinsko vpeljal morda največji modernistični kipar Henry Moore, ki je izhajal iz človeškega telesa in ga preoblikoval v prepoznavno igro stilizacije in zaobljenih, abstrahiranih form; Štuhcu je že vse od začetka šlo za žensko figuro, za katero se je opredelil že na akademiji. Toda poudariti je treba, da je ta ženska figura, ki ga je bolj ali manj spremljala celotno ustvarjalno obdobje, vedno pogojevana z izbiro materiala, ki je kiparju narekoval izpovedno govorico, zdaj bolj nagnjeno k figuraliki, zdaj bolj k abstraktno videnim rešitvam. Pri Vojku Štuhcu nazorno sledimo njegovemu odzivanju pri iskanjih formalnih skladij v različnih klasičnih materialih in s tem možnostim, ki jih ti materiali kiparju ponujajo, da lahko prepričljivo in v mejah likovnih zakonitosti izrazi svoje številne likovne vizije. Opus nam tudi izpostavi, da je kipar rad kombiniral različne materiale in iskal njihove odzive, predvsem sozvočja, saj mu vedno gre za likovno prečiščeno in estetsko poudarjeno rešitev, ki gledalca nagovori z likovnimi elementi, kot so barva, volumen, površina in kompozicija. Vojko Štuhec je kipar, ki je svoj kiparski jezik, smiselno se razvijajoč, izoblikoval v avtorsko prepoznavnega in subtilno nagovarjajočega, vedno zanimivega in aktualnega.

Štuhčev opus je bogat, saj je v štirih desetletjih ustvaril več kot petsto kiparskih del, tudi javno plastiko, prav tako je zgovoren pregled samostojnih in skupinskih razstav. Letos prvič posthumno predstavljamo njegov opus v izboru del, ki zaznamujejo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1973 do leta 2007. Tudi Vojko Štuhec je, tako kot večina likovnih ustvarjalcev njegove generacije, ustvarjal v ciklih, ki pa so se včasih razrasli v dvodelne ali celo tridelne, odvisno od materiala, v katerem je v tistem obdobju ustvarjal: prvi cikel je nastajal že na akademiji v začetku sedemdesetih let in se nekaj let razvijal v smeri poenostavitev in sintetiziranja figurativnih ženskih oblik v različnih materialih, največ v kamnu in lesu, kjer izstopa igra volumnov in gladke površine, ki asociirajo na ženske obline in dojemanje figure, kot jo poznamo že iz prazgodovine (Organska oblika,  1974, les; Organska oblika v belem,  1976, patiniran siporeks). Na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta se poraja cikel z naslovom Fitoliti,  ki se je razvil v dveh smereh, v formiranje jeder in reliefov. Cikel Fitolitov,  cikel okamnelih cvetov in rastlin, ki se je razvil v kompozicije s figuralno in organsko tematiko, je eden opaznejših njegovih ciklov, ki ga je spodbudila narava materiala, to je patinirani mavec, in je izpostavil njegov izjemni dar za obdelavo materiala, ki izzveni, kot bi bil v resnici nekaj drugega, saj izzove lastnosti trdnosti, masivnosti, neuničljivosti, kot da bi bili iz kamna ali granita (Fitolit veliki,  1977, patiniran mavec; Fitolitrelief II,  1980, mešana tehnika). Ta cikel je realiziral tudi v dveh javnih delih, v fontani pri treh ribnikih, ki so ji nadeli ime Gobice,  v mariborskem Mestnem parku (1980) in v monumentalnem reliefu v podvozu na Meljski cesti v Mariboru (1984).

Sredi osemdesetih se Vojko Štuhec ponovno vrača k figuri in ustvari večji figuralni cikel, v katerem se izživi kiparjev smisel za abstrahiranje form, za občuten dialog gmot, ki se prelijejo v polkrožne, pravokotne in kvadratne oblike z mehko zaobljenimi robovi, kjer sta pomembna majhen akcent in izbira položaja, ki poudarita abstrahirano formo (Ležeča figura VII,  1984, patiniran siporeks; Sedeča figura II,  1984, patiniran siporeks). V tem obdobju, vzporedno, nastajajo tudi Zloženke  iz patiniranega siporeksa, sestavljene iz elegantnih vertikal, ki so položene druga ob drugo in se izoblikujejo v zanimivo tridimenzionalno obliko, ki sproža asociacije na rastlinski svet (Zloženka VI,  1985/86, patiniran siporeks). Zelo domišljen in likovno prepričljiv je njegov naslednji ciklus, ki ga je realiziral v lesu in kovini in v katerem se kipar poigrava z detajli na površini in s tem še bolj poudari njegova idejna izhodišča, vezana na figuro (Sedeča figura, 1988, les, medenina), a tudi že izbrane predmete v službi človeka (Sarkofag II, 1989, mešana tehnika). Leto 1991 je bilo tudi zanj nagovarjajoče in dela je spodbudilo politično dogajanje, ki je v življenja prineslo velike spremembe, v njegov opus pa ciklus, ki se je razrasel v dela v glini (Apokalipsa, 1991, terakota), v kateri modelira figuralne skupine na način krokijev, in v dela v lesu, kamnu ali kovini, v katerih ponovno oblike abstrahira in išče kompozicijo, ki bo delovala prepričljivo in estetsko (Aresova glava, 1991, les, terakota). Tako se sočasno izrazita dva likovna principa, figurativni in abstraktni, kar pomeni, da je pri Vojku Štuhcu ta prehod zelo naraven, odvisen od notranje spodbude, nagovora čutnega odzivanja in trenutne vizije. Tako kot z lahkoto in veliko ustvarjalno svobodo prehaja in izbira različne materiale, in v vseh je enako vešč, tako mu je tudi enako blizu figuralika, ki ni realistično občutena, temveč zelo stilizirana in preoblikovana z volumenskimi poudarki, kakršna z lahkoto iz asociativne forme preide v čisto geometrizacijo ali abstraktno igro posameznih kiparskih elementov. Njegov najodmevnejši cikel je nastajal v letu 1995 z naslovom Odin saga (Spomini na sever)  in se je razvil v treh smereh: v zoomorfnih in antropomorfnih oblikah in v oblikah, ki izhajajo iz rogov, reber starih vikinških ladij ali osti, v katerih ponovno uporabi les in kovino, a les ne ostaja več v naravnem videnju, temveč ga preoblikuje in polikromira. Kipar v tem ciklu elemente, ki jih pozorno oblikuje v mehke forme, sestavlja in patinira ter išče med posameznimi elementi dialog, ki poudari estetiziranje form (Odin saga – Rogovje z modrim,  1995, železo, les; Odin saga –Rogovje z rdečim,  1995, železo, les). Od leta 2005 do 2007 je ustvarjal opus z abstraktno motiviko. V tem obdobju preseneti z odločitvijo, da preveri popolnoma drugačne pristope in uporabi marmor in kovino, ki ju vidi kot enakovredna nosilca njegovega sporočila, doživlja ju v abstrahiranem videnju kot igro njunih odzivanj, sprejemanj in odklanjanj, kot igro dveh hladnih materialov, pri čemer je kovina lažje obvladljiva pod njegovimi rokami in se lahko poigrava z mehkimi linijami, medtem ko kamen ostaja trden v svoji nosilni vlogi in ostaja v mejah geometriziranih oblik. Temu ciklu je dal naslov Kompozicija (Kompozicija, 2005, kovina, marmor).

Vojko Štuhec je deloval in živel v Mariboru, kjer je tako z razstavami kot javnimi deli in tudi pedagoškim delom v širšem štajerskem prostoru pustil neizbrisen pečat. Malo manj prisoten je bil v drugih okoljih in zato naj bo ta razstava, ki v izboru prikazuje prerez razvoja njegovih ustvarjalnih načel, odlična priložnost, da vstopimo v njegov kiparski svet, ki nas zgovorno nagovarja z njegovimi najbolj prepričljivimi kiparskimi deli. Naj bo korak k spoznavanju naše kiparske dediščine in v upanju, da bo njena vrednost ponovno zrasla v naših očeh, tudi v vidu kiparjeve želje: “V likovni umetnosti pa na ta povratek še čakamo. Seveda ni nobenega smisla v tem, da se vsi vrnemo v arhaiko in da ustvarjamo portret in tako naprej. Pomembna pa je vsebina. Pomembno je, da ima vsak ustvarjalec svojo vsebino, svojo noto in da dá v likovno delo sebe. Tudi v snovnosti, v klasični likovni umetnosti je teh možnosti še ogromno.” (Vojko Štuhec, 2015)

dr. Nelida Nemec