Od 21. julija je nakup vstopnic za prireditve Festivala Ljubljana možen tudi z bonom BON21. Za unovčitev bona sta potrebna izpolnjen Obrazec o unovčitvi bona, ki ga lahko prenesete tukaj in fotokopija osebnega dokumenta. Oboje je možno urediti na blagajni Križank. Več informacij o tem, kdo je upravičen do bonov in kako jih unovčiti, najdete tukaj.

Hommage à Vasja Žbona: Osem let kasneje

Kiparska razstava
Kustosinja: dr. Nelida Nemec

8. september - 30. september 2021
10.00 - 17.00
Križevniška cerkev, Križanke
Prost vstop

Pomembne informacije

Splošni pogoji

S kiparskim opusom slovenskega umetnika Vasje (Vasilija) Žbone, ki je vse od leta 1965 živel in ustvarjal v Parizu, smo se v slovenskem likovnem prostoru seznanili najprej na prvi samostojni razstavi leta 2005, ki mu jo je organizirala Galerija Miklova hiša v Ribnici, obširneje čez pet let, na razstavi, ki jo je organizirala Pilonova galerija v Ajdovščini, najbolj celovito pa na razstavi na Gradu Kromberk, ki je bila odprta od novembra 2019 do junija 2020 in jo je pripravil Goriški muzej iz Nove Gorice. Vse tri razstave so spremljali katalogi z reprodukcijami del in predstavitvenimi teksti izpod peresa dr. Jureta Mikuža, ki ga je dobro poznal in dolgo spremljal njegov kiparski razvoj. Tako je dr. Mikuž v katalogu, ki so ga skupaj z razstavo posthumno pripravili v Goriškem muzeju, zapisal, da Žbonovo delo »obeležuje smer modernizma, imenovano biomorfizem, ki v Sloveniji ni nikoli imela vidnejšega predstavnika« (Mikuž, 2019). Po Žbonovi smrti je namreč družina dela, ki so ostala v umetnikovem ateljeju v Parizu, darovala Goriškemu muzeju, ki je pristojen za zbiranje in hranjenje likovnih del primorskih umetnikov. Na razstavi v Križevniški cerkvi, ki jo pripravlja Festival Ljubljana v okviru letošnjega programa, bosta prikazana izbor del iz donacije Goriškemu muzeju in izbor del iz umetniške zbirke podjetja Riko iz Ribnice.
Vasja Žbona (1945, Miren–2013, Pariz) se je iz rojstnega kraja, kjer ga je na osnovni šoli učil risanja slikar Silvester Komel, preselil v Pariz z veliko željo po ustvarjanju in se zato naselil na Montparnassu, kjer se je lahko družil s širokim krogom umetnikov, ki so v Francijo prišli »iz drugih dežel, od koder so s seboj prinašali spomine, legende in mite ter specifično imaginacijo. Ta se je v Parizu soočila z novimi, tedaj modernimi izraznimi načini, in ustvarjalci so iz tega srečanja zasnovali svoje osebne umetniške poti, največkrat na robu med figuraliko in abstrakcijo« (Mikuž, 2005). Sčasoma se je pričel vse bolj družiti in prijateljevati predvsem s kubanskim kiparjem afriških korenin Augustínom Cárdenasom in postal tudi njegov učenec. Cárdenas, izvrsten in prodoren kipar tako v francoskem kot tudi mednarodnem prostoru, je bil zelo blizu Andréju Bretonu in pariškemu nadrealističnemu gibanju in njegov osebni tajnik José Pierre je bil prvi, ki je leta 1979 napisal besedilo o Žbonovem kiparstvu in mu dal naslov Vasilij Žbona in vitalni dinamizem. Žbona, ki se je kiparstva izučil v Cárdenasovem ateljeju v kraju Nogent-sur-Marne, je sčasoma postal tudi njegov asistent in dolgoletni prijatelj. Najraje je ustvarjal v lesu, čeprav je imel rad tudi kamen in marmor. Obdelave marmorja se je izučil predvsem v Carrari, kjer je s Cárdenasom, mojstrom »izvabljanja duše na način nadrealističnega biomorfizma iz vseh kiparskih materialov, naj so bili to navadni ali žgani les, vse vrste kamna ali bron«, kot je zapisal dr. Mikuž (2005), vrsto let kiparil, se učil in z njim delovno in ustvarjalno preživljal poletne mesece. Vsa ustvarjalna leta je ustvarjal kipe in asemblaže. Pisal je tudi pesmi. Kot je zapisal dr. Mikuž (2005), je Žbona »najboljše kipe naredil iz lesa, kar ne začudi nikogar, ki ga je kdaj slišal zavzeto pripovedovati o naravi, gozdovih in o posameznih drevesih, njihovih lastnostih, plemenitostih in značaju. V njegovih skulpturah lahko občudujemo čistost in natančnost izvedbe, jasnost oblik in njihovo estetiko. Toda duhovno avro jim podeljuje umetnikovo nezmotljivo občutenje lesa. Tega obdeluje z veliko strastjo, v kateri začutimo celotno zgodovino kiparstva v lesu.« Enako zgovorni in povedni so bili njegovi asemblaži, ki prav tako kot skulpture govorijo o kiparjevem »spoštljivem odnosu in instinktivnem občutju do materiala, posebej lesa. V majhnem kosu debla, korenine, obdelane deske, v navadnem žeblju in vijaku, v odlomljeni školjčni lupini, skratka v ostankih, drobcih, okruških, zavržkih in odpadkih, ki jih hitro spregledamo, pohodimo ali celo brcnemo spod nog, zna Žbona odkriti posebno kvaliteto.« (dr. Mikuž, 2010).
Čeprav se je Vasja Žbona šele šestdesetleten prvič predstavil v svoji domovini (Ribnica, Ajdovščina, Kromberk), je v Parizu vse od leta 1974 sodeloval na skupinskih in samostojnih razstavah, zadnjič leta 2007 v Galerie Vallois. Razstavljal je tudi v Carrari, Stockholmu in Luksemburgu. V Parizu je leta 1979 prejel tudi odlikovanje v kategoriji dekorativnih umetnosti in monumentalne umetnosti francoskega umetniškega salona.
Izbor za tokratno prvo predstavitev v Ljubljani zajema dela med letoma 1994 in 2009. Izdelana so tako v njegovem najljubšem materialu lesu, ki mu je ponujal široke možnosti pri pristopu in izdelavi, kot tudi v marmorju in bronu. Če naštejem le nekatera: Elle (Ona), 1994, les; Oiseau (Ptič), 2005, bron; Dentée (Zobata), 2005, marmor; Liane (Vzpenjavka), 2007, les; Exotique (Eksotična), 2008, les; Le Secret (Skrivnost), 2009, les; Chêne (Hrast), les; Le Roy (Kralj), 2009, les. Žbona je bil kipar, ki je ljubil čiste harmonične linije, zgovorno igro s konveksno in konkavno upodobitvijo, preplet votlega in polnega, dialog med abstrakcijo in metaforiko. Ljubil je stilizacijo. Pri ustvarjanju se je naslanjal na pristna sporočila, vrednote in načine vrste kiparjev, ki so ustvarjali v 20. stoletju (od Hansa Arpa, ki je navdihujoče zajel pojem organske rasti v abstraktnih oblikah v raznih tehnikah do Barbare Hepworth, Joana, Mirója, Henryja Moora, Constantina Brancussija in drugih) in v začetku 21. stoletja (od svojih sodobnikov predvsem pri prijatelju Augustínu Cárdenasu, ki ga je vpeljal v kiparski svet tako po tehnični, vsebinski kot oblikovni plati). S pomočjo njihovih del in dognanj je gradil svoj likovni jezik, svojo vizijo in lastno sporočilo. Zato tudi Žbonove skulpture sevajo harmonijo in kličejo k dotiku. K površini, ki je pogosto gladka. Da pride do izraza haptična kakovost, o kateri je pisal že José Pierre, pesnik, pisatelj in dober organizator, ki je veliko prispeval, da je umetniška smer nadrealizma ostala živa in zanimiva še dolgo. Zato tako zgovorno zaživi njegova želja po stiliziranju naravnih, človeških, živalskih in rastlinskih oblik, po preobrazbi v abstraktne in geometrijske forme. Po iskanju hibridnih form, ki odražajo predstavni svet »sanjskega, fantastičnega, bajeslovnega, skratka vsega, kar navdihuje in zaznamuje ustvarjalčevo in gledalčevo zavestno in še bolj njuno nezavedno« (dr. Mikuž, 2019).
Čeprav je Vasja Žbona ustvarjal v Parizu in tam v sebi odkril kiparja in tudi restavratorja, je prvi ustvarjalni vzgib zaslutil že doma, v rojstnem Mirnu, kjer je odkrival skrivnostno lepoto narave, kraške, suhe in kamnite, ob reki Vipavi bujne in valovite. Tu je spoznaval les in kamen. Zaslutil moč narave, ki naj bi jo ujel v svoje forme: abstrahirane, biomorfne. Žive. V pariškem okolju je vsa svoja čutenja, doživljanja in iskanja nadgradil, jih povezal z vsemi tistimi likovnimi zapovedmi, ki so še živele v krogu nadrealistov in jih je vse do svoje smrti konec stoletja spodbujal José Pierre, in udejanjal v delih, ki so izražala vitalni dinamizem. Z njimi se je Vasja Žbona zapisal tudi v primorsko in slovensko likovno zakladnico.

dr. Nelida Nemec

Pomembne informacije

Splošni pogoji