Akademski kipar Frančišek Smerdu (1908, Postojna–1964, Ljubljana) se je zapisal v zgodovinski spomin kot izjemno subtilen in pronicljiv interpret človeškega telesa, ki ga je s svojimi kiparskimi in likovnimi videnji povzdignil v herojski, borbeni in polno čuteči človeški drži z značilnim monumentalno poudarjenim dojemanjem volumnov, mas, površin in prostorov pri javnih spomenikih, ki zaznamujejo pomembnost dogodkov ali oseb na eni strani, po drugi pa je prefinjen interpret ženskega telesa, iz katerega izvabi mehkobo, nežnost, milino, čutnost, erotičnost in duhovno lepoto. Je kipar, ki je v svoj kiparski rokopis vnesel sledi kiparskih prijemov ustvarjalcev, ki so zaznamovali kiparstvo vse od konca 19. stoletja in večji del 20. stoletja, v največji meri Rodina, Maillola in Bernarda, pa tudi svojih profesorjev Kršinića in Meštrovića, in tematike, značilne za ta čas, ki jih je zajel v malo plastiko, figurine, kot je zapisala Špelca Čopič, in glave, s katerimi je vstopil
v slovensko umetniško življenje. Že v letih 1938/39 je Stane Mikuž poudaril miren, dostojanstven izraz, pretehtane proporce, ki se ujemajo v čudoviti harmoniji: “Prelivajoča se mehka igra svetlobe in sence na obrazu in kot okvir podrobneje izdelani lasje tvorijo neverjetno samo v sebi zaključeno celoto.”
Na zagrebški Akademiji upodabljajočih umetnosti, ki jo je obiskoval med letoma 1928 in 1932, je znanje, ki ga je pridobil v Ljubljani na Državni moški umetno-obrtni šoli pri profesorjih Alojzu Repiču, Francetu Kralju in Antonu Severju, nadgradil z novimi pogledi profesorjev Rudolfa Valdeca, Roberta Mihanovića Frangeša in Frana Kršinića in ga okronal s širino in izrazno mogočnostjo Ivana Meštrovića na enoletni specializaciji leta 1933, kar je bila dobra popotnica za samostojno ustvarjalno pot.
Kot mnogi Primorci, ki so jih iz rojstnih krajev v tridesetih letih izgnali italijanski fašisti, se je iz Postojne umaknil v Ljubljano in se po drugi svetovni vojni uveljavil kot pronicljiv profesor za kiparstvo na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in prepoznaven avtor javne (spomenik Francetu Prešernu v Kranju s pomočjo akademskega kiparja Petra Lobode, 1950-1951; spomenik Ilegalca v Ljubljani (1952), spomenik Kraškim borcem v Postojni (1952), spomenik padlim v NOB (skupaj z Zoranom Didkom) v Bukovju (1955) in male plastike ter reliefov (v marmorju, žgani glini in bronu) vse od leta 1937 do 1964. Njegov spomenik padlim v NOB v Postojni je prvi kiparski spomenik na to temo na Primorskem. Kritika ga je umestila med dela, ki jih je opredelila kot “leteče kiparstvo”, tedaj uveljavljeno in vidno zastopano vejo akcijskega kiparstva, ki je v duhu novega plastičnega idealizma z dinamiko, akcijo, razgibanim telesom in viharno draperijo razgibala kiparsko gmoto in ustvarila močan izraz poleta in zagona.
V zgodovino slovenskega kiparstva se je Frančišek Smerdu vpisal tudi kot prepoznaven avtor malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne in jih je ustvarjal z enakim zanosom kot velika monumentalna dela. Že v intervjuju med drugo svetovno vojno je poudaril svojo naravnanost približati se ljubiteljem in jih spodbuditi k sprejemanju njegovega ustvarjalnega creda: “Kakor vidite, sem šel s svojo plastiko ljudem naproti. Zato sem ‘maloplastik’. Če jim ni do Davida, jim bo nemara prijal dvocentimetrski Samson. Ali da povem resno: Hotel bi ustvariti majhno, intimno plastiko, ki bo našemu občinstvu laže dostopna in ki utegne odpreti vrata tudi razumevanju velikih, monumentalnih plastičnih zasnov.”
Kiparju Frančišku Smerduju je bilo posvečenih več samostojnih razstav, posthumno so leta 1971 pripravili retrospektivno razstavo v Moderni galeriji, leta 1978, ob sedemdeseti obletnici njegovega rojstva, pa večjo razstavo v Postojni. Zadnja njegova monografija izpod peresa Špelce Čopič je nastala leta 2000.
Na razstavi v Križevniški cerkvi bomo predstavili izbor male plastike, ki je v lasti družine kiparjeve hčerke, tudi akademske kiparke Mojce Smerdu, in tako počastili šestdeseto obletnico kiparjeve prerane smrti.
dr. Nelida Nemec
