Godalni kvartet Tartini

Solistka: Štefica Stipančević, sopran

Program:

Marij Kogoj: Tri pesmi za glas in godalni kvartet

Slavko Osterc: Godalni kvartet v a-molu

Slavko Osterc (prir. Alojz Srebotnjak): Štiri Belokranjske za glas in godalni kvartet

***

Lucijan Marija Škerjanc: Godalni kvartet št. 5

Demetrij Žebre: Godalni kvartet

V klasicizmu nastala oblika godalnega kvarteta je med razvojem v kalejdoskopu izraznih razsežnosti v 20. stoletju zajela tudi najsodobnejše glasbene prvine. Slavko Osterc (1895-1941) jih je spoznal in osvojil v času študija kompozicije v Pragi v letih 1925-27, ki je zanj pomenil bistveno prelomnico v ustvarjanju. Stilni premik iz romantične v moderno zvočnost je mogoče pri Ostercu zasledovati tudi v njegovih godalnih kvartetih pred oz. po praškem obdobju. Godalni kvartet v a-molu je zgodnje delo, napisano leta 1923. Leta 1935 je nastal Godalni kvartet Osterčevega učenca Demetrija Žebreta (1912–1970), ki je bil s svojo novo zvočnostjo in barvitostjo odlično kritiško sprejet tako v Ljubljani kot Pragi in Varšavi. V Osterčevem komornem opusu najdemo številne skladbe za glas in različne instrumentalne podpore. Štiri belokranjske so nastale za glas in klavir, za zasedbo glasu z godalnim kvartetom pa jih je priredil Alojz Srebotnjak (1931-2010). Da so tako slovenski poustvarjalci kot poslušalci lahko doma  spoznavali evropsko stilno sodobnost v 20. in 30. letih 20. stoletja, je poleg Osterca zaslužen tudi Marij Kogoj (1892–1956). Nerazumljeni ambiciozni borec za glasbeni razvoj, ki je v svojem štiridesetem letu kompozicijsko utihnil zaradi duševne bolezni, je pustil močen pečat v slovenski glasbeni zgodovini. Tri pesmi za glas in godalni kvartet je napisal leta 1921 na besedila Otona Župančiča, Cvetka Golarja in Dragotina Ketteja. Poleg drznejšega in ostrejšega glasbenega jezika Kogoja in Osterca se je na Slovenskem oblikovala še druga glasbena smer s kompozicijsko šolo Lucijana Marije Škerjanca (1900–1973). Čeprav tudi pri Škerjancu najdemo ekspresionistične težnje in primere z dodekafonsko tehniko, se je njegova estetska usmeritev bolj opirala na preteklo glasbeno izročilo. Da je zelo spoštoval tradicijo, je slišati tudi v njegovem zadnjem, tradicionalno v štirih stavkih grajenem Godalnem kvartetu št. 5 iz leta 1945, ki se zvočno napaja pri mojstrih druge polovice 19. stoletja. Godalni kvarteti osrednjih predstavnikov slovenske glasbene ustvarjalnosti med obema vojnama bodo zveneli v interpretaciji ambasadorja slovenske kulture na domačih in tujih koncertnih odrih – Godalnega kvarteta Tartini in odlične sopranistke mlajše generacije Štefice Stipančević, pri čemer velja izpostaviti, da bo na koncertu mogoče prisluhniti tudi zvenu znamenite violine, ki je bila last Giuseppeja Tartinija in jo hranijo v njegovi rojstni hiši v Piranu.