V času predprodaje, ki traja do 1. julija, so člani kluba Festivala Ljubljana upravičeni do 20%, v redni prodaji pa do 10% popusta. V klub se lahko včlanite tukaj.

Avtorski projekt: Barbara Ribnikar, Gregor Čušin, Saša Vollmaier, Silence in produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Prevajalec: Jože Udovič
Glasba: Duo Silence
Oblikovalca videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk
Kostumografinja: Nataša Recer
Klavir: Primož Hladnik

Zasedba:
Barbara Ribnikar, Gregor Čušin

Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom

V inscenaciji Pismo očetu je singularnost Franza Kafke postavljena tripartitno: kot moški glas (Gregor Čušin), ženski glas (Barbara Ribnikar) in pisec glasbene temperature besedila, pianist (Primož Hladnik). Kafka v pismu izvede freudovski dokazni analitični postopek o premoči Očeta, ki je naddoločilo Franza v njegovem formiranju in subjektiviranju, in enako kot Avtorja (Moje pisanje se je ukvarjalo s Teboj, v njem sem tožil samo o tem, o čemer nisem mogel tožiti na Tvojih prsih …). Pismo je svojevrstni avtokritični dialektični intimizem, v katerem se razpre taktilni svet kafkovskih metafor (npr. o soncu, stopnicah, zemljevidu, strehi, ječi …), saj je Kafka, kot pravi nekje Max Brod, pisal v slikah, ne v pojmih. Inscenacija torej izhaja iz refleksije osnovnega in primarnega Kafkovega intersubjektivnega razmerja z Očetom, iz analitike odtenkov in uvidov v moč očetovskega nadjaza. Inscenacija artikulira dialoškost samega Pisma – še zlasti iz njunega razmerja v odnosu do izbire poklica, judovstva, pisanja in poroke, v kateri je Kafka videl možnosti emancipacijskega sredstva. Gledališkost Pisma je v spregi analitike in narativa, ki ga vsi trije protagonisti na sceni Dvojega iščejo v odtenkih tega izjemnega avtobiografskega dela. To se v marsikateri potezi lahko preslika v katerega koli med nami – na obeh straneh.