Brezplačne vstopnice za koncert lahko prevzamete pri blagajni Križank.

Bellini Jazz Combo
Rosalba Bentivoglio, vokal
Paolo Sorge, kitara
Eugenio Macchia, klavir
Alberto Fidone, električna bas kitara
Francesco Cusa, bobni

Program:
Herbie Hancock: Dolphin Dance
Arthur Altman / Jack Lawrence: All or nothing at all
Irving Berlin: How deep is the ocean?
McCoy Tyner: Passion Dance
Betty Carter: Tight
Sergio Mihanovic / Tony Winston: Sometime Ago
Thelonious Monk / Mike Ferro: Well You Needn’t
Jimmy Rowels / Norma Winston: A Timeless Place (The Peacocks)
Harry Warren / Max Gordon: There Will Never Be Another You

Glasbeni konservatorij Vincenzo Bellini v Catanii na Siciliji ponuja visokošolski akademski program na področju jazz glasbe, ki ga izvaja oddelek za nove jezike in glasbene tehnologije pod vodstvom profesorja Renata Messine za Šolo elektronske glasbe in profesorja Paola Sorgeja za Šolo jazza. Jazz, ena od glasbenih revolucij 20. stoletja, ima še vedno neustavljiv čar tako za glasbenike kot za poslušalce, zlasti na nastopih v živo. Njegovo bistvo je v skupni improvizaciji, pri kateri glasbeniki ob upoštevanju vnaprej določenega okvira uživajo izjemno ustvarjalno svobodo. Vsak nastop je edinstven, neponovljiv dogodek, v katerem glasbena forma zaživi v interakciji med glasbeniki, zaradi česar je vsaka skladba novo doživetje, ki obstaja samo v trenutku, ko je zaigrana. Učitelji Šole jazza v Catanii so glasbeniki z bogatimi umetniškimi karierami na nacionalni in mednarodni ravni. Ob poučevanju še naprej nastopajo, njihove dejavnosti pa so zaznamovane s številnimi nagradami in priznanji. V prvem letu sodelovanja so se odločili ustanoviti Bellini Jazz Combo, fleksibilno zasedbo, ki se spreminja glede na repertoar, okoliščine in razpoložljivost glasbenikov. V tem projektu lahko učitelji svoje izkušnje in glasbeni jezik delijo ne le v akademskem okolju, temveč tudi na odru, naravnem okolju jazza. Repertoar skupine Bellini Jazz Combo izhaja iz zgodovinskih temeljev jazza, vendar se, kot je to pogosto pri jazzovskih glasbenikih, nenehno razvija zaradi spontanosti nastopov, pri čemer vsaka skladba postane prazno platno, na katerem se začrtajo nove poti in zvočni dialogi.