Fotomontaže Alenke Slavinec prikazujejo veličastno lepoto glasbe in gledališča na Ljubljana Festivalu
Avtor: Ali Ameri
Fotografska razstava Zlata doba Ljubljana Festivala (2013–2022) slovenske fotografinje in umetnice Alenke Slavinec je vizualna retrospektiva festivala v zadnjem desetletju, prežeta s subjektivnostjo in nadrealističnostjo, ki nas vabi na fotografsko slavje energije, miru in intuicije.
Razstavo si lahko ogledate do 15. avgusta na Jakopičevi promenadi v parku Tivoli. Na ogled je postavljenih 80 fotomontaž (kompozicij) stvarnih in sanjskih elementov, ki se med seboj povezujejo ali si stojijo nasproti; fotografije so posneli Alenka Slavinec in drugi fotografi. Fotomontaže podob, posnetih v zunanjem okolju, v velikosti 180×120 cm so bile pripravljene aprila in maja letos, razstava, na kateri si jih lahko ogledate, pa obeležuje 70. obletnico Ljubljana Festivala.
Vizualno slavje prikazuje različne glasbenike: od svetovno znanih imen, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Hélène Grimaud in koreografinja María Pagés, do slovenskih težkokategornikov, kot so Laibach s pevcem Milanom Frasom na čelu, pa tudi Lana Trotovšek, Vlado Kreslin in drugi.
Tu sta tudi dramaturginja Livia Pandur in koreograf Edward Clug. Razstava slavi tudi prijatelje Ljubljana Festivala, ki so v njegovi zgodovini igrali pomembno vlogo – na primer glasbenega direktorja Darka Brleka.
Na številnih kompozicijah vidimo kinetično energijo, ki jo ustvari kombinacija različnih linij, svetlobe, oblike človeških teles ter sopostavitev toplih barv, kot so rumena, oranžna in rdeča, in hladnih barv, kot sta zelena ali modra. Umetničin pristop odraža dinamiko glasbene scene, kar je takoj razvidno pri delih Béjart Ballet iz Lozane (SILIAMMM 2) in Valerij Georgijev, Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga (SILIAMMM 4).
Igra svetlobe in barve je vizualni pripomoček Slavinčeve, s katerim ustvari nadrealistične večplastne podobe, ki prinesejo avantgardistično obarvan občutek zaporedja, časa in istočasnosti. Umetničina razstava je kraj, kjer domišljija poleti visoko: dela se dotaknejo pete dimenzije, kot jo poimenuje Slavinčeva – petega elementa glasbe; kraljestva intuicije, v katerem je vse uglašeno z neskončnostjo in je vse simfonija enosti z naravo, v kateri se preobražajo elementi vode, zraka, zemlje in ognja.
Eden najboljših primerov nadrealistične nadnaravne težnje te zbirke je fotomontaža Vsi ptice (Birds of a Kind) (SILIAMMM 7). To je igra režiserja Ivice Buljana, v kateri se istočasno prepletajo različni semantični elementi – lepota narave, strast, veselje do življenja in neizogibnost smrti – kar ustvari večplastni pomen, ki je na tej fotografiji prikazan na ozadju hladnih barv.
Vseeno pa je treba pripomniti, da so strukturni elementi in način, na katerega se avtorica loti združevanja ter nalaganja podob ene na drugo, včasih obrabljeni, motivi pa so uporabljeni prepogosto. Vendar pa je to najbrž neizogibno, saj sta bila za pripravo 80 fotografskih del na voljo le dva meseca.
Poleg tega je Alenka Slavinec med oblikovanjem razstave raziskovala in preučevala življenja in poklicne poti glasbenikov, ki so prikazani na podobah, brala je ocene njihovih umetnin ter poslušala njihovo glasbo, da bi bolje razumela in začutila duh njihovega dela.
Postopek fotomontaže izvira iz 19. stoletja. Prvo fotomontažo je ustvaril angleški fotograf Oscar Rejlander leta 1857 v svojem delu The Two Ways of Life (Dva življenjska sloga). V 20. stoletju so Hannah Höch in člani berlinskega kluba Dada še bolj spodbujali uporabo fotomontaže kot umetniške tehnike in prva retrospektivna razstava fotomontažnih del je bila postavljena leta 1931 v Nemčiji.
V istem obdobju so ruski konstruktivisti, kot je bil Aleksander Rodčenko, prvič začeli uporabljati fotomontažo v propagandne namene in jo objavljati v uradnih časnikih Sovjetske zveze. Tehnika se je nadalje razvijala v času moderne umetnosti in fotografija je prišla tudi na področje nadrealizma. Zatem sta v ZDA rusko-ameriški umetnik Val Telberg in Jerry Uelsmann pionirsko uporabila nekatere tehnike, ki so bile pozneje pomembne za digitalno fotomontažo.
Alenka Slavinec je za Ljubljana Festival pripravila razstavo tudi leta 2012: takrat je nastala Plečnikova simfonija, ki je na 60. Ljubljana Festivalu proslavila znanega slovenskega arhitekta.
Iranska pesnica Forough Farokhzad (1934–1966) je nekoč zapisala: »Le zvok je tisti, ki ostane.« Tovrstna nesmrtnost se izriše v razstavi fotomontažnih del Zlata doba Ljubljana Festivala (2013–2022), kjer se jezik glasbe prenese v podobe.
