Na sporedu:
J. Gallus:
Iocundare filia Sion, OM I/7
Dies est laetitiae, OM I/29
Missa super Sancta Maria (Kyrie, Sanctus, Agnus Dei), SQM 8
Erravi sicut ovis, OM I/75
Domine quando veneris, OM I/84
Maria stabat ad monumentum, OM II/38
Ascendo ad patrem meum, OM II/41
Si vitare velis, M 15
Principibus placuisse viris, M 24
Quam bene apud memores, M 42
Tu ne cede malis, M 45
Media vita in morte sumus, OM I/65
Iam non dicam vos servos, OM II/60
Missa super Iam non dicam (Gloria), v rokopisu ohranjene skladbe
preserved composition manuscripts
Iubilate Deo, v rokopisu ohranjene skladbe / preserved
composition manuscripts
Laus et perennis gloria, OM III/57
Exsultate iusti in Domino, OM IV/141
Alleluia. Cantate Domino, OM II/34

Delovanje Glasbene matice je bilo vse od začetka širokopotezno zastavljeno: med drugim je društvo pomembno obudilo tudi zavest o kontinuiteti in tradiciji slovenske umetne pesmi. S strokovno pomočjo Josipa Mantuanija je leta 1892 namreč pripravilo zgodovinski koncert v počastitev 300. obletnice smrti Jacobusa Gallusa. V ta namen so iz “prašine” mnogih evropskih arhivov in knjižic oživili dragoceno zapuščino enega osrednjih renesančnih skladateljev in pripravili zahteven, veličasten dogodek, na katerem so se v vsem sijaju predstavili pevci matičnega zbora pod vodstvom suverenega Mateja Hubada ter opozorili glasbeni svet na malodane pozabljenega skladatelja. Gallusova dela, ki so tedaj pomenila »najvišji vrh slovenske glasbe«, so s tem našla trajno mesto v slovenski zborovski poustvarjalnosti.
Z Gallusovimi karakterističnimi, za svoj čas pogosto drznimi skladbami, v katerih se prepletajo beneški duh, nemška treznost, francoska živahnost in angleška natančnost, bo Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom akademskega cerkvenega glasbenika, organista in zborovodje Gregorja Klančiča zaokrožil ljubljanski Glasbeni matici posvečene 36. Slovenske glasbene dneve. Sklepni koncert, oblikovan v duhu najpomembnejših glasbenih form Gallusovega časa (maša, motet in madrigal), bo razgrnil temeljne poteze skladateljevega obsežnega in bogatega opusa; v njem je mojster kontrapunkta izročilo franko-flamske polifonije odlično spojil z novimi stilnimi smernicami tistega časa ter izoblikoval svojstven, z izvirno harmonsko zasnovo podčrtan glasbeni jezik.