Otvoritev razstave XXVII. Mednarodne likovne kolonije bo 12. julija ob 12.00 v Viteški dvorani Križank.

Udeleženci:
Sofie Švejdová, Češka
Zhao Peizhi, Kitajska
Zlatko Krstevski, Severna Makedonija
Ahmet Ozel, Turčija
Marko Tušek, Slovenija
Luka Širok, Slovenija
Andreja Srna, Slovenija
Simon Mlakar, Slovenija

Ob letošnji XXVII. Mednarodni likovni koloniji se moje misli usmerjajo na vso prehojeno pot, torej na vsakoletne enkratne izkušnje s sodelujočimi likovnimi umetniki in ustvarjalno prepletanje likovne umetnosti z drugimi zvrstmi umetnosti, ki jih v tem času, ko poteka likovna kolonija, Festival Ljubljana ponuja. Čas resnično hitro mineva – osnovni koncept likovne kolonije je tako rekoč ostal tak, kot je bil zasnovan na začetku, so ga pa njene zanimive vsebine vsakoletno spreminjale, dopolnjevale in nadgrajevale tako, da je postal predvsem v krogih umetnikov in poznavalcev dogodek prestižnega pomena, naj bo za povabljene ustvarjalce ali zveste spremljevalce dogajanja na mednarodni kulturni sceni v Ljubljani.
Ponosni smo lahko, da je kolonija potekala prav vsako leto – torej tudi v času, ko so nam restrikcije zaradi covida zelo omejevale gibanje in druženje. Sicer so nam neljubi dogodki v svetu in predvsem v Evropi oteževali sproščeno uživanje v glasbenem in performativnem dogajanju, ki ga Festival Ljubljana v tem času nudi in omogoča. Že samo vojna v Ukrajini nas je vse močno psihično obremenila in zaznamovala, prav tako pa je tudi dogajanje na Bližnjem vzhodu marsikomu spremenilo predstavo in percepcijo o humanosti v svetu današnje človeške civilizacije. Marsikaj se je postavilo pod vprašaj in vzbudilo v nas veliko dvomov. To dogajanje ima posledice na slehernega izmed nas – toliko bolj pa še na umetnika ustvarjalca, kjer se ta vpliv izraža tudi v rezultatih njegovega ustvarjanja in seveda se kaže tudi v rezultatih ustvarjanja vizualnih umetnikov.
Vendar pa je svet vizualne umetnosti pred epohalno prelomnico, s kakršno se človeštvo doslej še nikoli ni srečalo: ali umetna inteligenca pomeni konec umetniške ustvarjalnosti, vsaj v obliki, ki jo danes poznamo, ali bo samo dodatno orodje oziroma dopolnilo k že obstoječemu. Sodobni računalniški algoritmi s področja umetniškega ustvarjanja so že danes sposobni ustvariti vizualno
kompleksna in zelo sugestivna dela. Vprašanje pa je, ali lahko ta dela imamo za avtentično kreativno stvaritev ali samo proizvod stroja, ki je sposoben emulirati enega od že obstoječih umetniških stilov. Do danes so skoraj vsi rezultati z umetno inteligenco proizvedenih umetniških del rezultat človekovega programiranja. Gromozanske datoteke podatkov s področja že obstoječih umetniških stvaritev so baza, ki jo novi algoritmi analizirajo in z novimi matematičnimi modeli generirajo dela, ki imitirajo stil, kompozicijo in vsebino del, zajetih v podatkovni bazi. Tovrstna umetna inteligenca pa pravzaprav samo posnema to, kar so umetniki že ustvarili v preteklosti. Ključni problem je torej vprašanje avtonomije kreativnosti. Po eni strani se zagovarja dejstvo, da naj bi bila umetna inteligenca v samem bistvu nezmožna prave in iskrene kreativnosti, kajti manjkajo ji globoka empatija, čustvo ljubezni, emocija, intuicija, razumevanje, sočutje in torej vse karakteristike, ki vodijo človeka umetnika pri kreiranju svojega umetniškega dela. Po drugi strani se uvaja teorija, da sta že vnos podatkov in njihova izbira umetniško, kreativno delo. Postavlja se torej vprašanje o izvoru in bistvu tovrstne umetnosti, ali je umetnik programer avtor in ustvarjalec takega algoritma ali se je algoritem ustvaril sam. Ali je umetnik tisti, ki selekcionira vnos podatkov, ali je umetna inteligenca tista, ki vodi ta proces?
Vprašanje se bo seveda vrtelo med strokovnjaki, zadnjo besedo pa bo tako kot vedno imel kapital. Če bo finančni interes neko računalniško stvaritev označil za remek delo, jo bodo milijoni ljudi občudovali in pred njo vzdihovali. Bojim se, da bomo pri tovrstnih procesih še najmanj pomembni vizualni umetniki. Imamo pač svoj svet, ki pa je neskončno iskren, in upam, da tak tudi ostane.
Med ustvarjalci, ki v to verjamemo in tako živimo in delujemo, je tudi letos osem povabljenih likovnih umetnikov, udeležencev tradicionalne Mednarodne likovne kolonije, ki jo Festival Ljubljana organizira že sedemindvajsetič v ljubljanskih Križankah. Kolonija nudi umetnikom možnost ustvarjanja v resnično idealnih razmerah. Kot vsako leto bodo sodelovali po štirje akademski slikarji in slikarke iz tujine in štirje iz Slovenije. Iz Republike Kitajske bo prišel slikar ZHAO PEIZHI, član China National Academy of Painting, iz Republike Češke SOFIE ŠVEJDOVÁ,
iz Turčije AHMET ÖZEL, iz Republike Severne Makedonije pa ZLATKO KRSTEVSKI. Letošnji udeleženci iz Slovenije pa so MARKO TUŠEK, LUKA ŠIROK, ANDREJA SRNA in SIMON MLAKAR.
Tudi letos se nam bo pridružil znani multimedijski umetnik LADO JAKŠA in nas spremljal ves teden. Ob koncu likovne kolonije – na otvoritvi razstave – pa bo s svojim umetniškim pogledom glasbeno-vizualno predstavil svoje videnje njihovega dela in procesa ustvarjanja. Prepričan sem, da se bodo tudi letošnji udeleženci v Ljubljani tako dobro počutili, kot so se do danes vsi izbrani, in teh je bilo že skoraj 230. Ljubljana, atrij ljubljanskih Križank s čudovito Pergolo ter vse koncertno dogajanje naj jim bodo lepa spodbuda in navdih za ustvarjanje.

Tomo Vran
Selektor