Otvoritev razstave udeležencev bo 14. 7. 2023 ob 12.00 v Viteški dvorani Križank.
Udeleženci:
Ado Furlanetto, Italija
Zdravko Milić, Hrvaška
Brad Downey, Združene države Amerike
Guangxu Zheng, Kitajska
Karmen Bajec, Slovenija
Nina Stopar, Slovenija
Breda Sturm, Slovenija
Pšenica Kovačič, Slovenija
V današnjem času je likovna umetnost, predvsem pa vizualna percepcija, na neke vrste zgodovinski prelomnici. Vsakdo, ki ima pametni telefon, je lahko že vizualni ustvarjalec z možnostjo objavljanja. Posledično je tudi odnos, ki ga je sprožila ta možnost, radikalno spremenil naše dojemanje sveta. Ti revolucionarni predmeti, ki so danes že nekakšen conditio sine qua non, so postali tako rekoč obvezen spremljevalec človeka, brez katerega si življenja ne znamo več predstavljati. Evolucija telefona, ki pa se opira bolj na vizualni svet, torej na pogled ali vid, kot na sluh ali uho, je korenito spremenila ne samo naše navade in percepcije, ampak tudi jezik komuniciranja, predvsem pa vizualni jezik – jezik fotografije. Včasih je bil potreben določen čas do vidnega rezultata, kajti skoraj noben aparat ga ni dal takoj, zdaj pa lahko vsakdo s pametnim telefonom v hipu naredi in na spletnem omrežju objavi svojo mojstrovino. Ni se torej spremenilo oziroma enormno povečalo samo število ustvarjalcev, ampak se je temeljito spremenil mehanizem vrednotenja teh podob. Strokovnost je izginila. Več šteje mnenje prijateljev oziroma je pomembnejše število sledilcev. Družbena omrežja so prevzela tako močno vlogo in postala tako vplivna, da so radikalno spremenila vizualno komponento informacije.
Tudi vizualna umetnost se počasi približuje tako imenovanemu všečkanju. V resnici se je ta proces začel že v osemdesetih letih s prevlado globalizacije in že bizarno tekmovalnostjo in željo po uspehu, prepoznavnosti in kopičenju kapitala. Vloga umetnika ustvarjalca se je spremenila. V ospredje je stopila vloga kuratorja, kajti tržnost zahteva svoje. Danes so pomembne velike bienalne razstave in sejmi umetnosti kot na primer Artefiera v Bologni, Miart v Milanu, pa v Veroni, Torinu, Londonu, Parizu, New Yorku itd., ter še vrsta podobnih dogodkov tako rekoč po vsem svetu. Dejansko pa prav ti regulirajo tokove globalnega trga in okusa. Prav tako po svetu rastejo novi muzeji umetnosti, zasnovani po idejah svetovno znanih imen arhitekture. Iz vsega tega sveta je umetnik ustvarjalec zdrsnil v ozadje v popolnoma drugi plan. Če pogledamo samo Beneški bienale ali Documento, ju najbolj poznamo in identificiramo po imenih direktorjev ali kuratorjev: Massimiliano Gioni, Francesco Bonami, Robert Storr, Christine Macel, Okwui Enwezor ali Cecilia Alemani. Za umetnike, ki razstavljajo, skoraj ne vemo. Direktor oziroma kurator svojo poetiko predstavi s tem, da izbere avtorje, ki potrjujejo njegov koncept. Ta je pomembnejši kot umetniška dela ali umetniki avtorji. Obiskovalci so vedno bolj vodljivi. Proces izobraževanja in medijska poplava informacij nas vzgajata bolj za sledilce kot z lastno glavo razmišljajoče protagoniste.
Tudi obdobje covida je zelo spremenilo naše poglede in navade. Za področje izobraževanja si pred tem nihče ni niti mislil, da bo ta proces potekal na daljavo. Nismo si predstavljali možnosti, da bodo razstavišča in muzeji tako dolgo zaprti in brez obiskovalcev. Šele vrnitev tako pojmovane normalnosti nas je ozavestila, da bo treba redefinirati marsikatero pravilo ali pojem tudi v svetu umetnosti. Nihče pravzaprav ne ve, kakšna bodo nova pravila “igre”. Lahko sicer marsikaj predvidevamo, vendar tega, kaj nas čaka v prihajajočem obdobju, ne vemo, o tem lahko kvečjemu postavljamo hipoteze. Vsekakor pa vemo, da je umetnost neke vrste stalnica – “rdeča nit”, prisotna že od pamtiveka. Nujno je potrebna, da človek ostane človek. Že v Malem princu je pisatelj Antoine de Saint-Exupéry zapisal: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Pri tem procesu pa ne pomagajo niti pametni telefoni ali selfiji. Umetniško delo, ki ga lahko človek prepozna kot tako in s srcem začuti, ker mu nekaj da, mora vsebovati znanje, izobrazbo in dušo tega, ki ga ustvari. Vsebovati mora podobo nekega imaginarnega sveta, kjer je vse možno, nič realistično, ampak vse realno. Vizualna umetnost in njen jezik izražanja sta večna. Obstajala bosta kljub vsem možnim preobrazbam in mutacijam s pomočjo novih tehnologij, dokler bo na svetu človek.
Med ustvarjalci, ki v to verjamemo ter tako živimo in delujemo, je tudi letos osem povabljenih likovnih umetnikov – udeležencev tradicionalne Mednarodne likovne kolonije, ki jo Festival Ljubljana organizira že šestindvajsetič v ljubljanskih Križankah. Kolonija nudi umetnikom možnost ustvarjanja v resnično idealnih okoliščinah. Kot vsako leto bodo sodelovali štirje akademski slikarji in slikarke iz tujine in štirje iz Slovenije. Znova se nam bo pridružil znani multimedijski umetnik Lado Jakša in nas spremljal ves teden. Ob zaključku likovne kolonije – na otvoritvi razstave pa bo s svojim umetniškim pogledom glasbeno-vizualno predstavil svoje videnje njihovega dela in procesa ustvarjanja.
Vsem udeležencem želim veliko ustvarjalnega navdiha in prijetnega druženja ter upam, da bo tudi letošnje ustvarjalce Ljubljana očarala tako, kot je njihove predhodnike.
Tomo Vran, selektor
