Predprodaja vstopnic se je zaključila 5. 5. 2019. Člani kluba Festivala Ljubljana lahko v redni prodaji koristite 10% popust. V klub Festivala Ljubljana se brezplačno včlanite na: https://ljubljanafestival.si/klub/
Tomaž Domicelj, kitara, orglice, vokal
Yarel Hernández, kitara, kontrabas
Toñín Corujo, timple
Koncert Čista akustika III bo v marsičem še pestrejši kot sta bila prejšnja v letih 2015 in 2016. Poleg svežih kompozicij bodo nekatere stare, znane in manj znane pesmi zazvenele v novih priredbah (reggae, samba, bachata, cumbia), saj se bosta Tomažu Domicelju na odru pridružila prijatelja s Kanarskih otokov Toñín Corujo in Yarel Hernández, po rodu Kubanec. Skupaj peto leto navdušujeta v kvartetu, v triu z Domiceljem pa se prvič predstavljata v Sloveniji. »Tomaž deluje kot dobro ohranjena alpska parna lokomotiva, Yarelovi kitarski vložki so kot sveži piš karibskega metulja, Toñín pa je čvrst, preudaren, takorekoč umirjen, a vseeno nepredvidljiv, kot kakšen kanarski vulkan …« je trio opisal Hans-Georg Flack. Domicelj pa dodaja: »Naš trio sem ne povsem resno poimenoval HEAVY MADERA, kajti muzika, ki jo igramo, je tako udarna, kot da bi bili “heavymetalci”, izvajamo pa jo na akustične oziroma lesene inštrumente. Madera po špansko pomeni les.« Tri generacije in trije stilisti s treh kontinentov – ter ena sama navdušujoča muzika. Muzika sveta!
TOMAŽ DOMICELJ (1948, Ljubljana) je že krepkih petdeset let stalnica (ne legenda, temveč ikona) na slovenskem glasbeno popularnem prizorišču. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi preko klasičnih popevk do hard-rocka. Vedno znova pa se vrača k izhodiščem, izhajajočim iz izvirnega ameriškega bluesa in boogieja. Tomaž zadnja leta oživlja stare (ponarodele) pesmi, med katere nedvomno sodi tudi njegova lastna “Slovenskega naroda sin”. V tej kategoriji takorekoč že zvenijo tudi “Danes bo srečen dan”, Življenje je lepo”, “Špricer blues”… S stilistično dovršenim in dinamičnim igranjem raznih akustičnih kitar (6-strun, 12-strun, bottleneck) in orglicami dopolnjuje petje skladb, ki jih nemalokrat poleg čiste čustvenosti prevevata tudi satira ali celo črni humor. Takšne so ponavadi tudi Domiceljeve koncertne napovedi in odpovedi posamičnih pesmi.
TOÑÍN CORUJO (1960, Arrecife) je glasbenik takorekoč od rojstva, saj je odraščal ob očetu glasbeniku in folkloristu; isto velja za oba njegova brata. Toñínov primarni inštrument je majhen, tipični kanarski petstrunski inštrument, imenovan “timple”, katerega zvok dejansko bolj spominja na južnoameriško indijansko harfo kot na kakšno drugo brenkalo, na primer ukulele, mandolino ali čarango. Solistične in ritmične možnosti, ki jih ima glasbenik, ki dejansko obvlada “timple”, pa so dobesedno neskončne. Toñín je pravi dokaz za to trditev. V študentskih letih se je Toñín Corujo odpravil v Pariz, kjer je študiral komponiranje in se izpopolnjeval tudi pri mojstrih klasične kitare. Z njimi je nastopal po Evropi, leta 1991 pa je na domačem Lanzarotu ustanovil svojo vseobsegajočo glasbeno šolo, ki jo vodi še zdaj. Od leta 2004 je z različnimi zasedbami objavil pet albumov, redno pa koncertira z lastnim, dokaj “new-age” naravnanim kvartetom (timple, kitara, klaviature, saksofon), v katerem igra tudi Yarel.
YAREL HERNÁNDEZ (1985, Fomento) je začel resno muzicirati pri desetih, srednjo umetniško šolo obiskoval kot klasični in jazzovski kitarist, nabral lepo število nagrad in priznanj, pri petnajstih začel profesionalno nastopati, z osemnajstimi leti pa diplomiral… Največji kubanski glasbeniki so ga vpeljali v skrivnosti “Buena Vista Social Cluba” in “Habana Bluesa”, številne odre v tujini (Španija, Francija, Nemčija, Italija, Ekvador, Kanada) pa si je delil z zvezdniki kot so Rick Wakeman, Toto, Cesaria Evora, James Brown, Marcus Miller, Inferno… Pred enajstimi leti se je Yarel z rodne Kube preselil na Kanarske otok, kjer deluje tudi kot producent. V kvartetu Toñína Coruja igra od sredine leta 2013; vsako soboto s svojimi neverjetnimi soli in basovsko podkrepljeno ritmizacijo navdušuje občinstvo v magičnem podzemnem prizorišču Jameos del Agua, ki ga je ustvaril nepozabni Cezar Manríque.
