Theresa Plut, sopran

Polona Gantar, orgle

Program:

Blaž Arnič: Koncertni preludij za orgle

Srečko Koporc: Prolog in fuga za orgle

Franc Šturm: Fantazija za orgle

Maks Strmčnik: Ko sem spala

Tomaž Svete: Zwei Lieder

Lojze Lebič: Iz srednjeveškega cvetnika

Repertoar za veličastni inštrument orgle, simbol sakralne umetnosti zahodnega krščanstva, je po večini vezan na izvajanje v cerkvah, s tem pa tudi na pravila stilno dovoljenega in izrazno primernega za glasbo v sakralnem prostoru. Leta 1877 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijino društvo po vzoru cecilijanstva, evropskega gibanja za prenovo cerkvene glasbe, je uresničevalo potrebo po višji umetniški ravni cerkvenih skladb z izobraževanjem v Orglarski šoli Cecilijinega društva ter z izdajanjem prve slovenske glasbene revije Cerkveni glasbenik. S podporo, obenem pa omilitvijo nekaterih togih pravil cecilijanskih načel je papež Pij X. leta 1903 v svojem motupropriju odprl pot sodobnejši glasbeni zvočnosti v cerkvah. Kot ključna osebnost je novo poglavje slovenske cerkvene glasbe v prvih desetletjih 20. stoletja začel pisati Stanko Premrl. Pri njem se je na Orglarski šoli šolal tudi Blaž Arnič (1901–1970), ki ga danes cenimo kot enega najpomembnejših slovenskih simfonikov. Študij glasbe je po končanem ljubljanskem konservatoriju nadaljeval še na Dunaju, kjer je leta 1931 napisal Koncertni preludij. Srečko Koporc (1900–1965) je bil učenec Marija Kogoja in radikalni sledilec njegovega ekspresionističnega kroga; delo Prolog in fuga za orgle je ustvaril leta 1929. V trojici najvplivnejših skladateljskih mojstrov in mentorjev med obema vojnama je nepogrešljivo še Slavko Osterc, pri katerem se je šolal Franc Šturm (1912–1943), ki je Fantazijo za orgle spisal leta 1934. Za zadnje tri skladbe na koncertnem programu, ki so novejšega datuma, se bo izvrstni organistki Poloni Gantar pridružila izjemna kanadska sopranistka slovenskega rodu Theresa Plut. Samospev Ko sem spala je Maks Strmčnik (1948) ustvaril na besedilo iz Visoke pesmi; Tomaž Svete (1956) je v Zwei Lieder uglasbil poezijo Leva Detele; Lojzeta Lebiča (1934) pa je h komponiranju pritegnila zbirka srednjeveške lirike, po kateri je skladbo tudi poimenoval Iz srednjeveškega cvetnika.