Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran

Gaiva Bandzinaitè, klavir

Program:

Marij Kogoj (red. Jakob Jež):
Samospevi iz zapuščine:
Stopil sem na tihe njive (Silvin Sardenko)
Ah, ne verjemi (Ivan Cankar)
Matija Bravničar:
Skozi gozd je šel (Dragotin Kette)
Še veš, ko si prinesla mi jasmin (Karel Destovnik Kajuh)
Pesem matere treh partizanov (Karel Destovnik Kajuh)
Materi padlega partizana (Karel Destovnik Kajuh)
Kje si mati? (Karel Destovnik Kajuh)
Josip Pavčič:
Ženjica (Ferdo Kozak)
Uspavanka II (Oton Župančič)
Ciciban – Cicifuj (Oton Župančič)
Marijan Lipovšek:
Tebi (Oton Župančič)
Melanholija (Alojz Gradnik)
Osamljena (Kitajska lirika – Alojz Gradnik)
Marij Kogoj (red. Jakob Jež):
Predanost (Fritz Lienhard, prev. Pavel Oblak)
Zanka (Silvin Sardenko)

Samospev je glasbena zvrst, ki je trdno zasidrana v zgodovini slovenske glasbe, njegovi začetki pa segajo v sredino 19. stoletja. Péta beseda je bila namreč eno najmočnejših sredstev za izražanje notranjih razpoloženj in za širjenje narodno prebudnih idej. Zaradi precej preprostega kompozicijskega stavka so tedaj samospeve pisali tudi glasbeno manj izobraženi skladatelji, izvajali pa ljubiteljski glasbeniki. Na prelomu iz 19. stoletja v 20. so postopoma izgubljali čitalniškega duha in še desetletja ostali zvrst, ki je pritegovala slovenske skladatelje. Med pomembne ustvarjalce slovenskega samospeva 20. stoletja lahko uvrstimo tudi Marija Kogoja, Matijo Bravničarja, Josipa Pavčiča in Marijana Lipovška, katerih dela so na sporedu današnjega koncerta.

Marij Kogoj (1892–1956) se je samospevu zapisal že v zgodnjem ustvarjalnem obdobju, z njim pa je skladateljsko pot tudi strnil. Umetniku izrazito ekspresionističnih nazorov je ta zvrst ponujala največ možnosti za izpoved globoke osebne intime. Napisal jih je sedemindvajset in dokumentirajo razvojno pot njegove samosvoje glasbene govorice, katere osrednje estetsko merilo je bil vedno notranji izraz. Samospevi z nocojšnjega sporeda sodijo med samospeve iz zapuščine, ki jo je uredil Jakob Jež. Stopil sem na tihe njive (1914) je zgodnje delo mladega samouka, zaznamujeta ga prepletenost teksture in zgoščena harmonska zasnova. V samospevu Predanost, ki je nastal med študijem na Dunaju (1914–1918), je čutiti vpliv mentorja Franza Schreckerja. Skladbe Ah, ne verjemi (1920), Zanka in Vrnitev z izčiščenim kompozicijskim stavkom opazno nakazujejo skladateljeva zrela dela: široka melodika postaja bolj vznemirljiva, harmonska struktura kromatizirana, v ospredje stopa polifoni stavek, tonalna trdnost je močno razrahljana, formalni skelet ohlapen, a še vedno jasen. Zadnjih deset samospevov je Kogoj napisal po operi Črne maske (1929), v njih pa se že kažejo znaki duševne bolezni, ki mu je iz rok iztrgala še neizpeto ustvarjalno pero.

Kogojev tesni prijatelj je bil Matija Bravničar (1897–1977), skladateljski samouk, ki je v svet umetnosti vstopil po prvi svetovni vojni. Vanj ga je vpeljal prav Kogoj, njegov edini glasbeni mentor. Že prej je Bravničar napisal več miniatur, klavirskih skladbic in samospevov, a jih je vrsto let varoval »v predalu«, skrite pred javnostjo. Svoje skladateljske ambicije je potiskal ob stran, vse dokler skladbe niso prišle v roke Kogoja; on je poskrbel za njihovo javno izvedbo (prvič leta 1925) in s tem mladega Bravničarja predstavil slovenskemu napredno mislečemu umetniškemu krogu. Med te zgodnje, danes malo znane skladbe sodi izrazito ekspresionističen in globoko subjektiven samospev Skozi gozd je šel (1923), v katerem sta formalna zasnova in harmonski tok popolnoma podrejena glasbenemu izrazu. Več odmevnosti je doživel ciklus samospevov Šest Kajuhovih (nocoj bomo slišali le štiri), ki je nastal po daljšem skladateljskem molku kot odziv na grozote druge svetovne vojne. Kontrast med starim in novim postane precej manj izrazit, saj se Bravničar odpove ostrini in napetosti glasbenega izraza, ki je zdaj bolj objektiven.

Povsem drugačen od Kogojevega in Bravničarjevega je bil kompozicijski stavek Josipa Pavčiča (1870–1949), skladatelja, ki je na prehodu v 20. stoletje tlakoval pot sodobni slovenski glasbeni kulturi, a ostal zvest poznoromantični miselnosti – modernejši kompozicijski tokovi ga nikdar niso zanimali. Pavčičeva temeljna dejavnost je bilo sicer pedagoško delo, pomembna pa je tudi njegova skladateljska zapuščina. Slovensko glasbeno literaturo je obogatil s klavirskimi skladbami, zbori in samospevi. Med temi izstopajo uglasbitve pesmi iz zbirke Ciciban Otona Župančiča: odlikujejo jih tankočutnost in izvirnost v izrazu, oblikovna zaokroženost ter tehnično dodelana in samostojna klavirska spremljava, ki priča o avtorjevi pianistični podkovanosti. Skladatelj se je znal vživeti v vsebinski značaj in razpoloženje pesniške predloge ter jo ustrezno glasbeno oblikovati. Poleg dveh Župančičevih uglasbitev, Uspavanka II (posvečena »malemu Cicibančku Samčku Hubadovemu«) in Ciciban – Cicifuj (obe 1917), bo na programu še samospev Ženjica (1921) na besedilo Ferda Kozaka.

Med Pavčičeve najuspešnejše učence sodi Marijan Lipovšek (1910–1995), ki prav tako nikdar ni radikalno opustil tradicije. Razpetost med starim in novim se v njegovih skladbah kaže v sodobni glasbeni govorici, ki je v kompozicijskem pogledu zasidrana v glasbenem izročilu preteklosti. Skladatelj je želel biti v izrazu svoboden, a ne za vsako ceno sodoben. Njegove skladbe so po značaju ekspresionistične, v rabi sredstev pa neoklasicistične. Posebno naklonjen je bil Lipovšek vokalni glasbi in velja za mojstra samospeva. Podpisal se je pod obsežen opus samospevov, posvečal pa se jim je predvsem v zgodnjem in poznem ustvarjalnem obdobju. Prve skladbe za glas in klavir, napisane med letoma 1925 in 1930, je zbral v zbirki Devet samospevov (izdana je bila leta 1952). Vanjo sodijo tudi samospevi Tebi, Melanholija in Osamljena. V njih se razkrivajo razvojne stopnje avtorjevega zrelega kompozicijskega sloga: harmonski stavek se postopoma približuje svobodni tonalnosti, v trden skelet uokvirjena formalna zgradba se tesno prilagaja vsebini predloge. Vokal, ki ima izrazito deklamativno vlogo, je nosilec literarnega sporočila, glasbeni izraz pa prinaša bogato zasnovana klavirska spremljava.