V pravljičnem romanu Čarovnica Martilda Franca Mikše za odrasle in mladino, v katerem se za prevlado bojujejo pravljični, znanstveni in erotični elementi, avtor nadgradi svoj otroški miselni in čustveni svet z znanjem, izkušnjami in domišljijo odraslega človeka. Tudi odrasli se včasih, sicer bolj ali manj nezavedno, zatečemo v domišljijski svet, da bi se za nekaj trenutkov izognili stresu, ki ga povzročajo vse bolj zapleteni in površni medčloveški odnosi, pa tudi intenziven ritem življenja.
Pisatelj uvodoma obuja spomine na zgodbe iz časa otroštva, ki ga je preživel v Ormožu, v slikovitem okolju starodavnega podeželskega mesta z mogočnim gradom in čarobnim parkom na obronkih vinorodnih gričev nad reko Dravo. O zgodah in nezgodah nagajive in samopašne čarovnice Martilde pa svojemu pranečaku Ižoju pripoveduje njen tajni svetnik Ikimus. Ižoj ga sčasoma uspe pregovoriti, da se jima lahko pridružijo še njegovi prijatelji Admanat, Bardo, Vetra in nemški ovčar Vibes. S pomočjo delčka čarovne moči, ki mu ga je poklonila čarovnica, Ižoj začasno postara sebe in prijatelje, da lahko poslušajo tudi zgodbe, ki niso primerne za otroke.
Čarovnica se rada neodgovorno igra s svojo skoraj neomejeno čarovno močjo: med drugim nastopi na znanstvenih simpozijih s področja kvantne fizike; preizkusi teorijo relativnosti v praksi; odkrije panacejo – zdravilo vseh zdravil; navduši se nad akupunkturo; s pomočjo mogočnega čarovnika Sanjomaga, vladarja Vesolja sanj, si pridobi neizčrpno znanje o vesolju; okrutno obračuna s sovražnimi čarovnicami in njihovim zaveznikom zmajem Katanarajem; zboli za depresijo, zato ji Ikimus svetuje, da vzpostavi medplanetarno diplomatsko mrežo in ustanovi Planet popolne svobode – ustava planeta vsebuje le en stavek: Nič ni prepovedano, vse je dovoljeno!; ob padcu se ji odlomi del nosu – operira ji ga estetski kirurg, ki v njem ponovno vzpostavi tok čarovne moči; občasno se spremeni v lepotico vseh lepotic; zaljubi se v Ikimusa – s prototipom vsestranskega vozila ga pošlje na potovanje polno nevarnih izzivov; znani modni oblikovalec ukroji tangice za njeno zadnjico; preganjajo jo moreče sanje in čudne domislice; Ikimusu podeli najvišje planetarno odlikovanje, Sanjomag pa ga imenuje za vladarja vesolja Tangiceliusa; obsede jo želja po lastnem potomcu; z zvijačo si izbere narcisoidnega lepotca, ki postane oče njenih dvojčkov … Razočarana čarovnica ukine Planet popolne svobode, ko ugotovi, da na njem prevladujejo vzorci obnašanja podobni tistim, ki že tisočletja uničujejo človeško civilizacijo na Zemlji!
Sicer pa bodo imeli bralci številne priložnosti, da se nasmejejo domislicam, kakršne se pojavljajo tudi v njihovih glavah, pa jih, žal, večina le redko deli z drugimi. Če ste uspeli v sebi ohraniti vsaj delček igrivosti in sanj otroka, boste ugotovili že po nekaj straneh branja!
V romanu Skrivnosti z Otočic nas Amalija Jelen Mikša popelje v čas grofa Albina Margherija, velikega osvajalca ženskih src, in njegove družine, ki je od leta 1862 do druge svetovne vojne na Otočcu vznemirjala z ljubezenskimi razmerji in škandali. Med najbolj razvpitimi od njegovih štirih hčera sta bili grofici Florentina in Rodriga. Njun zadržan, zelo veren brat Rudolf je poskušal narediti vse, da bi štiriinštiridesetletni Florentini preprečil ljubezen s hlapcem Johanom Jordanom, starim le nekaj več kot petindvajset let, Rodrigi pa domnevno ljubezensko življenje z osemnajst let mlajšim nečakom. Avtoričini opisi ljubezenskih dogodivščin požgečkajo, v romanu pa je namenila posebno mesto tudi krajem in ljudem, ki so nekdaj živeli ob Krki.
Da bi posamezne pripovedi pisateljica postavila v okvir kar najbolj možnega, je zgodbo tkala z domišljijo, s podatki iz arhivov, pričevanji in z drobci iz časopisov tistega časa. Pri pisanju si je pomagala tako z originalnimi predmeti z gradu Otočec kot tudi z drugim dragocenim gradivom iz osebne zbirke Vide Jordan, sorodnice privlačnega kočijaža Johana. Poleg tega je njeno iskrivo razmišljanje podžigalo pisateljičin raziskovalni nemir in radovednost.
Oba romana je izdala Založba Obzorja Maribor.
