Libreto si lahko prenesete tukaj.

Performerja: Simona Kočar in Matej Voušek
Vizualna podoba predstave: Anjana Pavlič in Jaro Ješe

Zasedba:
Eos: Nuška Drašček, mezzosopran
Titon: Martin Sušnik, tenor

Komorni ansambel:
Matej Zupan, flavta
Jože Kotar, klarinet
Janez Podlesek, violina
Igor Mitrović,violončelo
Marko Arh, rog
LucaFerrini, čembalo
Franci Krevh, tolkala

Glasbo za lirično opero za dva glasova in komorni ansambel Zora in čriček je na besedilo priznanega slovenskega pesnika Milana Dekleve napisal priznani slovenski skladatelj, esejist, glasbeni kritik in upokojeni zaslužni profesor Akademije za glasbo Ljubljana, Pavel Mihelčič. Opera Zora in čriček temelji na grški mitološki zgodbi o ljubezni med boginjo Eos in trojanskim princem Titanom, ki na poetičen način odpira večna vprašanja o nesmrtnosti in minevanju, v prispodobi pa tudi o izvoru in titanski moči glasbe. Glasba v operi je subtilna, kot da bi bistrila prostor, v katerem se zvok zgošča in redči. Boginjo Eos, božansko personifikacijo Zarje, ponazarja prešeren, mestoma solistični rog, ki se približuje mezzosopranu. Droben zvok flavte ali pikola pa odslikava pojemajoči tenor, Titona, ki se komaj zmore uveljaviti v primerjavi s samozavestnim ženskim glasom. Čeprav se zdi, da ona obvladuje moško osebnost, pa on v njej občuduje njeno ženstvenost. Glasba je vodnica dogajanja, pogosto ogrnjena v temperamentno erotičnost, včasih pa nežna in občutljivo spevna. Na nebu je Zora – hrepenenje, stvarnost, božanskost. Na zemlji je človek Titon močna osebnost, ki pa se stara. Zora ga iskreno ljubi in občuduje, a ugašajočemu starcu ne preostane drugega kot usoda drobnega, posušenega črička, edino, kar mu lahko omogoči boginja.