Dirigent in kapelnik orkestra:
Riccardo Chailly
Zbor Dunajskega pevskega društva
Luba Organášová, sopran
Gerhild Romberger, mezzosopran
Roberto Sacca, tenor
René Pape, bas
Program
L. van Beethoven: Simfonija št. 9 v d-molu, op. 125
Ta ansambel, ki ima večstoletno tradicijo, je nedvomno med najboljšimi na stari celini. Kritiki so sodelovanje med orkestri in dirigenti ocenili tako: »Če bi morali med nemškimi orkestri poiskati kombinacijo med ansamblom in dirigentom, ki se najbolj usidra v spomin, recimo med Berlinsko filharmonijo s Simonom Rattlom, Bavarskim radijskim orkestrom z Marissom Jansonsom in Gewandhaus s Chaillyjem, potem bi saški orkester nedvomno zmagal.« Izjemno laskava ocena, ki jo je kritik zapisal v The Timesu.
»Posebna zvočna barva, virtuozna prožnost in neverjetno veselje nad igranjem, ki so združeni z resnim odnosom do muziciranja – vse to so značilnosti Orkestra Gewandhaus, ki jih ni možno preslišati.« Zato se je naziv »znamka stoletja« leta 2009 zdel kar samoumeven.
Riccardo Chailly je pravkar slavil 60. rojstni dan. Od septembra 2005 je rojeni Milančan šef dirigent Orkestra Gewandhaus in v osmih letih je dal žlahtnemu ansamblu neizbrisen zvočni pečat. Prej je bil šef dirigent Orkestra Concertgebouw iz Amsterdama pa glavni gostujoči dirigent Londonskega filharmoničnega orkestra in šef dirigent Radijskega simfoničnega orkestra iz Berlina. Nedvomno je Riccardo Chailly eden najbolj cenjenih in iskanih svetovnih dirigentov.
Ko je bila 9. simfonija Ludwiga van Beethovna leta 1824 na Dunaju prvič predstavljena publiki, ni nihče slutil, da je skladatelj s tem epohalnim delom pravzaprav postavil nove smernice tej zvrsti. Kot nekakšna cezura je, saj je prvo delo, pisano v obliki »kantatne simfonije«. V zadnjem stavku je namreč poleg orkestra uporabil še zbor in štiri soliste. Odločil se je za besedilo Schillerjeve pesmi An die Freude. Leta 1985 so glavno temo tega stavka določili za evropsko himno, ker ponazarja univerzalne vrednote, kot sta enotnost in različnost. Leta 2001 je Beethovnov rokopis 9. simfonije, ki ga hrani Državna knjižnica v Berlinu, postal del svetovne zapuščine Unesca.
Dunajsko pevsko društvo je leta 1812 ustanovila Družba prijateljev glasbe z Dunaja, prvi umetniški vodja pa je postal Antonio Salieri. Leta 1858, ko so na Dunaju instrumentalno glasbo že dolgo izvajali poklicni glasbeniki, pa je zbor ostal ljubiteljski ansambel kot veja Družbe prijateljev glasbe. Sestavljen je iz izbranih pevcev in je z vrhunskimi nastopi takoj osvojil občinstvo in kritiko. Najuglednejši skladatelji, kot so Brahms, Bruckner, Mahler in drugi, so krstne izvedbe svojih del radi prepuščali zboru. Čeprav je le ljubiteljski, mu je uspelo vselej ohraniti vrhunskost, samo s Herbertom von Karajanom so priredili 250 koncertov v Evropi, Združenih državah in na Japonskem. Z njim so tudi izjemno veliko snemali. Zbor od leta 1991 vodi Johannes Prinz, sicer pa dunajski pevci pojejo z najuglednejšimi dirigenti našega časa. Domicil imajo v Zlati dvorani Dunajske družbe prijateljev glasbe.
