Dirigent:
Premil Petrović
Miloš Karadaglić, kitara
Program:
Program
S. Prokofjev: 1. simfonija v D-duru, op. 25 (Klasična)
Allegro
Larghetto
Gavotta. Non troppo allegro
Finale. Molto vivace
J. Rodrigo: Concierto de Aranjuez
Allegro con spirito
Adagio
Allegro gentile
R. Wagner: Siegfriedova idila
Ruhig bewegt-Lebhaft-Sehr ruhig
Z. Kodaly: Plesi iz Galante
Lento-Andante maestoso-Allegretto moderato-Andante maestoso-Allegro con moto grazioso-Animato-Andante maestoso-Allegro-Stringendo-Poco meno mosso-Allegro vivace-Andante maestoso-Allegro molto vivace
Združevati, spoštovati, srečevati se, razumevati razlike, poslušati brez predsodkov.
To je bistvo orkestra No Borders Orchestra, ki združuje odlične glasbenike s področja nekdanje Jugoslavije. Projekt je zaživel proti koncu leta 2011 z avdicijami, na katerih so izbirali člane orkestra. Izbirali so tudi v Ljubljani, na Festivalu Ljubljana, projekt pa udejanja misel, da glasba ne pozna – meja. Koncert bo pod dirigentskim vodstvom Premila Petrovića 21. avgusta ob 20.00 v Slovenski filharmoniji.
Kot solist bo nastopil kitarist Miloš Karadaglić. Svoje znanje je izpopolnjeval na londonski Kraljevi glasbeni akademiji. Med številnimi nagradami naj omenimo prinčevo, ki mu jo je podelil angleški princ Charles. Med drugim je igral tudi z Londonskim filharmoničnim orkestrom in posnel debitantski album Mediterráneo z založbo Deutsche Grammophon.
No Borders Orchestra je nastal iz želje, da bi ustanovili prvi regionalni profesionalni simfonični orkester in tako ustvarili projekt, ki bi klical k novi obliki komuniciranja. Ustanovitev NBO temelji na dveh osnovah. Družbeni vidik projekta se uresničuje skozi dekonstrukcijo stereotipov, preseganje nacionalizma, rasizma, ksenofobije, homofobije, krvave dediščine iz preteklosti oziroma skozi uveljavitev kulturnih vrednot, ki so v tukajšnjih tranzicijskih družbah v popolnem razsulu. Z zavestjo, ki jo ima o preteklosti, pa NBO nikakor ni jugonostalgični projekt. Ravno nasprotno, povsem je zazrt v prihodnost. Nostalgija zatira kritičnost, naša zamisel pa je zasnovana prav na kritični angažiranosti. Pravica do prihodnosti terja tudi pogum za soočanje z vsemi travmatičnimi dejstvi iz preteklosti. Iskren dialog o težavnih vprašanjih odgovornosti odganja demone preteklih časov in odpira vrata povsem drugačnemu, ki se lahko šele zgodi. Po drugi strani pa temelji umetniška plat našega projekta na želji, da bi ustvariti simfonični orkester, v katerem bi bili vsi njegovi člani podobno motivirani, angažirani in imeli toliko energije kot glasbeniki v komornem orkestru in ki bi vsi skupaj “dihali” kot en veliki komorni orkester.
NBO je ansambel solistov. Zastavljamo vprašanja, na naših nastopih pa ponujamo tudi določene odgovore. Zakaj naj bi sploh ustvarjali simfonični orkester v 21. stoletju? Zakaj naj bi igrali klasično glasbo? Kako lahko glasba ponovno postane pomembna? Kako lahko glasba ponovno postane način življenja? Kaj bi lahko naredili z ritualom klasičnega koncerta, ki se ni spremenil vse od 19. stoletja? Kaj lahko storimo, da klasične glasbe ne bi več enačili z muzejskimi eksponati? Kako lahko spremenimo odnos med občinstvom in glasbeniki? Zakaj ne obstaja alternativna scena klasične glasbe? Kaj pomeni poslušati? Na čem slonijo naša pričakovanja in vrednotenja pri poslušanju? Kako lahko postanemo bolj odprti do nečesa drugačnega? Kako lahko igramo in poslušamo in se pri tem počutimo svobodne?
Zavoljo vseh teh vprašanj in mogočih odgovorov, ki jih ponujamo, NBO odpira svoja vrata tudi novim izvajalcem, novemu občinstvu, novim koncertnim dvoranam, novim vizijam in novim vidikom komuniciranja. NBO je prostor, v katerem se porajajo nove možnosti … Kar nas zanima, je vez med glasbo in življenjem! Osnovna beseda v našem projektu je komunikacija. Komunikacija je zavest o tem, da lahko skupaj naredimo več, kot bi naredil vsak posamezno. NBO je povabilo k sodelovanju in regionalnemu povezovanju umetnikom in intelektualcem različnih profilov: filozofom, sociologom, glasbenikom, vizualnim umetnikom, pisateljem, arhitektom, režiserjem, koreografom, performerjem …
No Borders Orchestra je navdih za svoje delovanje v resnici našel v West-Eastern Divan Orchestra (WEDO), ansamblu, ki sta ga ustanovila dirigent Daniel Barenboim in palestinski intelektualec Edvard Said in v katerem igrajo tako izraelski kot palestinski glasbeniki. Tisti, ki imajo za seboj izkušnjo delovanja v omenjenem orkestru, so se spremenili tako po človeški kot glasbeni plati. In prav k temu stremimo tudi sami! Pri tem ne gre za preseganje medsebojnih razlik ali kakršnokoli vsiljeno harmonizacijo, marveč za izkušnjo, da razlike med ljudmi ne ustvarjajo nujno konflikta, marveč predvsem bogastvo. Ko sta ustvarjala WEDO, sta se njegova ustanovitelja zavedala, da orkester izmučenemu Bližnjemu vzhodu ne more prinesti miru, vendar sta bila prepričana, da je najbolj pomembno nekaj ukreniti zato, da »drugega« sploh spoznaš, da skušaš razumeti, kaj misli in čuti, ne da bi moral z njim nujno skleniti sporazum. Politika ne mora nujno pripadati političnemu razredu, tako kot tudi za glasbo ni nujno, da bi pripadala le elitam, starim ali novim, vseeno. NBO si prizadeva izogniti pasti, v kateri bi glasbena izvrstnost postala izgovor za marginalizirano samozadostnost, prostovoljno izobčenost iz družbe in časa. Umetniška glasba na nek način deli usodo diskriminiranih družbenih skupin, ki se jim ponuja nekaj naravnost paradoksalnega: “Ostanite med svojimi štirimi stenami zato, da vas bo družba sprejela.” V takšnih okoliščinah je edino, kar še sploh ima smisel, da človek pride ven, postane glasen in viden.
Meja je sinonim za predsodek. NBO je tudi povabilo k muziciranju prek meja razumljivega in običajnega ter k poslušanju brez predsodkov. Ali bi potemtakem NBO rad spremenil svet? To bo vsekakor storil, če bo vsaj enemu mlademu glasbeniku iz dežel “s periferije” omogočil, da bo razumel, da se ni rodil s pravo nadarjenostjo na napačnem kraju in v napačnem času. Ali ni morda v vsem tem zaznati tudi kanček utopije? Morda res, pa vendar, ali je to nujno tudi narobe? Zakaj naj bi bila le distopija vselej verodostojen koncept? No Borders Orchestra je torej odločitev, da mora umetnost postati prav ena takšnih sprememb, kakršnih si želimo v svetu.
No Borders Orchestra je simfonični ansambel, v katerem so se zbrali izvrstni glasbeniki iz držav nekdanje Jugoslavije. Prvi koncert so člani ansambla odigrali ob svečani otvoritvi Beograjskega glasbenega festivala (BEMUS) oktobra 2012. Ob tem nastopu je dirigent Premil Petrović prejel nagrado mesta Beograd za najboljšo glasbeno stvaritev v letu 2012. V marcu 2013 je NBO nastopil na koncertih v Novem Sadu in Beogradu v okviru konference združenih in pridruženih članov Evropskega združenja festivalov in na zaključnem koncertu 14. GitarArt Festivala. Projekt uživa podporo Evropskega združenja festivalov (EFA), Štefana Füla, evropskega komisarja za širitve, Andrule Vasiliu, evropske komisarke za kulturo, Doris Pack, predsednice komisije Evropskega parlamenta za kulturo in izobraževanje, UNESCO, Berlinske filharmonije, pa tudi pomembnih kulturnih inštitucij in festivalov v regiji: BEMUS (Beograd), NOMUS (Novi sad), Ohridskega poletja, Sarajevske zime, Remusice in Kamerfesta (Priština), Zagrebškega glasbenega bienala, A Tempa (Podgorica), Črnogorskega glasbenega središča, KotorArt Festivala, Ljubljana Festivala.
Po poletni turneji, na kateri se bodo mudili avgusta 2013 in ki je bila sofinancirana s sredstvi Kulturnega programa Evropske Unije za leto 2013, bodo člani No Borders Orchestra posneli svojo prvo zgoščenko za založbi Universal Music Austria in Deutsche Gramophon. Oktobra 2013 bo NBO nastopil na koncertih ob otvoritvah festivalov BEMUS v Beogradu in Culturescapes v Bazlu, poseben program pa so pripravili tudi za svoj prvi nastop v Prištini.
