Emilia Štembal, otroški glas
Elizabeta Čebular, otroški glas
Neža Vasle, sopran
Anea Mercedes Anžlovar, sopran
Urška Plešivčnik, sopran
Rok Ferenčak, tenor
Krištof Koležnik, bariton
Tilen Udovič, bariton
Jaka Mihelač, bariton 
 
Tadej Podobnik, klavir

Na sporedu:
 
B. Ipavec: Na poljani (Oton Župančič)
H. Volarič: Dekliška tožba (Ivan Pogačnik)
B. Ipavec: Mak žari (Cvetko Golar)
Ciganka Marija (Dimitrij Ahasverov)
H. Volarič: Oj, rožmarin (Alojzij Pin)
L. M. Škerjanc: Pisma I (Alojz Gradnik)
F. Gerbič: Sklepala roke si bele (Gregor Krek)
Z. Prelovec: Dekliška pesem (Mirko Kunčič)
A. Lajovic: Svetla noč (Paul Verlaine / Vladimir Levstik)
Mesec v izbi (Li Tai Po / Otto Julius Bierbaum / Oton Župančič)
F. Gerbič: Kam? (France Prešeren)
K. Pustinek Rakar: Ribnik (Oton Župančič)
B. Ipavec: V spominsko knjigo
L. M. Škerjanc: Krizantema poje (Pavel Karlin)
M. Lipovšek: Meglice (Stana Vinšek)
P. Merkù: Kadar gre romar (Srečko Kosovel)
K. Pustinek Rakar: Uspavanka (Neža Maurer)
Po prečuti noči (Mila Kačič)
I. Hudnik: Naprej (Anea Mercedes Anžlovar)

Ko se je bogata čitalniška dejavnost na Slovenskem začela bolj specializirano razvijati v avtonomnih institucijah, je glasbeno področje prevzela Glasbena matica, ustanovljena leta 1872 v Ljubljani. Skrb Glasbene matice za celovit razvoj slovenskega glasbenega življenja od redne poustvarjalnosti, pri čemer je zavidljivo raven dosegel zlasti Mešani pevski zbor GM, prirejanja koncertov prek glasbenega izobraževanja (svojo glasbeno šolo je Matica ustanovila leta 1882) do zbiranja slovenskih ljudskih pesmi in spodbujanja nastanka novih slovenskih del z glasbeno založbo, je vseskozi težila k cilju, da bi vzpostavili glasbeno izobraževanje za poklicne glasbenike. Končno je leta 1919 dosegla ustanovitev konservatorija po vzoru praškega, dunajskega in zagrebškega, in sicer z imenom Jugoslovanski konservatorij za glasbo in igralsko umetnost. Ob počastitvi stoletnice ustanovitve Konservatorija velja poudariti, da je omogočil strokovne temelje za poklicno glasbeno delo v domovini bodisi za poustvarjanje in ustvarjanje bodisi za poučevanje glasbe. Po podržavljenju leta 1926 je bil preimenovan v Državni konservatorij, ki je imel srednjo in visoko stopnjo izobraževanja (šola GM je nato delovala kot predstopnja Konservatorija); leta 1939 pa je bil reorganiziran v Glasbeno akademijo, ki je končno omogočila tudi izobraževanje instrumentalnih solistov virtuozov in skladateljev na najvišji stopnji; danes je Akademija za glasbo visokošolski zavod Univerze v Ljubljani.

Glasbena matica Ljubljana še zdaj postavlja v težišče svojega delovanja vokalno tradicijo z bogato zborovsko dejavnostjo, recitali samospevov in od leta 2006 delujočo Pevsko šolo.

Na programu so samospevi avtorjev, ki so imeli pomembno vlogo pri razvoju slovenske glasbene identitete, začenši s skladatelji, ki so bili dejavno povezani z ljubljansko Glasbeno matico, kot so Benjamin Ipavec (1829–1908) in Hrabroslav Volarič (1863–1895), oba z izjemnim smislom za vokal, prvi ravnatelj šole GM Fran Gerbič (1840–1917), član zbora GM Zorko Prelovec (1887–1939), eminenca kompozicijske šole na ljubljanskem Konservatoriju in Glasbeni akademiji Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973), mojstra samospeva Anton Lajovic (1878–1960) in Marijan Lipovšek (1910–1995), občuteni avtor uglasbitev Kosovelovih treh sonetov in drugih poetovih pesmi Pavle Merkù (1927–2014), vse do sodobnih slovenskih ustvarjalcev Katarine Pustinek Rakar (1979) ter najmlajšega Izaka Hudnika (1997) na besedilo ene izmed pevskih solistk koncerta Anee Mercedes Anžlovar. Program slovenskega samospeva skozi čas bodo peli interpreti, ki se šolajo na različnih pevskih šolah oziroma pevskih oddelkih po Sloveniji in v sosednji Avstriji: Pevska šola Glasbene matice Ljubljana, Glasbena šola Logatec, Akademija za glasbo v Ljubljani, Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, Koroški deželni konservatorij v Celovcu ter Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju.