Jože Pohlen, kipar
Nelida Nemec, kustosinja

Akademski kipar Jože Pohlen (1926, Hrastovlje–2005, Gažon) pripada tisti povojni kiparski generaciji, ki se je na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani vpisala v šolskem letu 1946/47 in se v slovenskem likovnem prostoru uveljavljala vse od začetka petdesetih let skupaj s svojimi profesorji, ki so korenito zaznamovali tedanja kiparska iskanja. Jože Pohlen, ki se je tik pred koncem druge svetovne vojne leta 1945 vrnil domov v rodno Hrastovlje iz Firenc, kamor se je po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu na Istituto d’arte leta 1938 kot dvanajstleten fant tudi za več let preselil, je še posebej toplo vez spletel s profesorjem Frančiškom Smerdujem, pri katerem je leta 1951 tudi diplomiral in v slovenskem okolju, z globoko ponotranjenim občutenjem kulturne dediščine toskanskega mesta kot pomembnega kulturnega središča, v krogu umetnikov in učiteljev (Boris Kalin, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Božidar Jakac, Frančišek Smerdu), ki so ga sprejemali in razumevali s srčnostjo in odprtostjo, razvijal svoj dar in postavljal temelje svojemu kiparskemu videnju. Tudi Jože se je po koncu študija tako kot še nekateri drugi primorski ustvarjalci vrnil v svoje rodno okolje in se v Kopru zaposlil kot profesor likovnega pouka ter tam leta 1953 svoja dela tudi prvič razstavljal skupaj s sošolcem Orestom Dequelom in slikarjem Hermanom Pečaričem. Že leta 1955 je imel prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani, likovni kritik Janez Mesesnel, ki ga je spremljal skozi njegovo celotno ustvarjalno obdobje, je o njegovih majhnih figurah solinark v žgani glini napisal prvo likovno kritiko. Čez pet let, leta 1960, je za svoj kiparski opus prejel nagrado Prešernovega sklada. Njegova likovna pot je bila začrtana: ostati zvest samemu sebi in svojemu okolju je bila odločitev, ki je v njem spontano dozorela, kar je tudi zgovorno ujel v sledečih besedah, ki njegova ustvarjalna hotenja lepo zaokrožajo: »Moja umetnost je mediteranska, daleč od kontinentalne, pa vendar zgolj in samo istrska; rada pa bi bila samo hrastoveljska.« Temu prostoru je poklonil vsa svoja dela.
Povojna desetletja so slovenskim kiparjem omogočala ustvarjanje na področju javnih spomenikov, predvsem s spominsko tematiko, ki je glorificirala narodnoosvobodilni boj ter osvoboditev izpod fašizma in nacizma in tudi Pohlen je na to temo ustvaril nekaj prepoznavnih del, ki odsevajo njegov likovno formalni razvoj kot tudi njegovo intimno doživljanje ljudi in dogodkov, ki so se zapisali v zgodovino istrskega prostora. Med avtorsko prepoznavne javne spomenike, ki so postavljeni v različnih istrskih krajih, uvrščamo spomenike NOB v Šmarjah pri Kopru iz leta 1969 v istrskem kamnu, kjer je gradil iz figurativnega likovnega videnja, v Sv. Antonu iz leta 1970, v istem materialu a v mnogo bolj abstrahiranem občutenju z značilnimi vrezi in grebenjem, v Bertokih iz leta 1976, tudi v istrskem kamnu s ponovno vključitvijo figure v masivnem bloku in poudarjeno monumentalnostjo, kar je tudi sicer avtorjeva značilnost, ki opredeljuje njegova dela. Tudi njegova figura Istranke (Šavrinke) v istrskem kamnu v Hrastovljah, ki so jo postavili leta 1990 ob 500-letnici nastanka znamenitih hrastoveljskih fresk v cerkvi Sv. Trojice, ki jih je kipar odkril leta 1949, govori o njegovi izjemni ljubezni do kamna kot materiala in do istrske ženske, ki jo je tudi v tem delu, tako kot v številnih delih majhnih dimenzij, torej v mali plastiki, modeliral na način, da je poudaril njene atribute in ji z mehkobo linij vdahnil svojo dušo. V Pohlenov opus javnih del sodijo, poleg nekaterih reliefov, od šestdesetih let naprej tudi portreti, katerih je več kot dvajset, primorskih znanih in pomembnih osebnosti, pri katerih je prepoznati realistično izhodišče in občutljivost pri izražanju portretirančevih fizičnih in psiholoških značilnosti glave, velikokrat tudi s poprsjem (Sergej Mašera leta 1966, Pinko Tomažič leta 1968, Srečko Vilhar leta 1979, Vojka Šmuc leta 1981 in mnogi drugi).
Čeprav je bil Jože Pohlen v prvi vrsti kipar z izjemnim občutenjem forme, volumnov, površine in prostora, je veliko ustvarjal tako v risbi, ki ni bila samo izhodišče za njegova kiparska iskanja, kot tudi v sliki. Obsežna je njegova zapuščina risb v različnih tehnikah, velikokrat v barvni laviranki v značilni vehementno izraženi liniji, ki se je na mokrem papirju razpršila. Tako za risbo kot za sliko, ki sta se tako tematsko kot strukturno vse bolj razvijali, je značilno, da je vanje vnašal vse več intenzivnega kolorita.
Akademski kipar Jože Pohlen, ki je v svojem pet desetletij dolgem ustvarjalnem obdobju, kot je zapisal Janez Mesesnel v katalogu ob njegovi retrospektivi Obalnih galerij Piran leta 1993, ustvaril nekaj sto skulptur, na tisoče risb, čez sto slik in okrog trideset spomenikov in javnih obeležij, se je v zgodovino kiparstva dvajsetega stoletja na Slovenskem zapisal kot izjemno subtilen ustvarjalec, ki je v klasične kiparske materiale, kot so bron, kamen, glina, zelo rahločutno interpretiral čutenja istrskega človeka, predvsem ženske v najžlahtnejšem pomenu te besede, istrske pokrajine in živalskega sveta tega prostora, ter jih izrazil v prepoznavni kiparski govorici, ki je črpala v mnogo virih. Umetnik je črpal v italijanskem klasičnem in modernističnem kiparstvu ob močno prepoznanem proporcu mediteranske elegance kot tudi volumenskem in prostorskem občutenju forme in motivike z rahlimi reminiscencami na upodobitve in podoživljanja svetovno prepoznanih kiparjev Henryja Moora in Marina Marinija, pa seveda tudi na dela svojih profesorjev, predvsem njemu izjemno ljubega Frančiška Smerduja in seveda posebej globoko in z močnim čustvom ter podoživetji v lepotah in posebnostih istrskega sveta. Prav ta svet je globoko ponotranjil in ga občutil kot tisti najgloblji vir, ki ga je napajal, plemenitil in spodbujal skozi celotno ustvarjalno obdobje. Njegove Kariatide in Šavrinke so se zapisale kot sinonim istrske ženske.
Premišljen izbor del male plastike iz različnih obdobij, ki bo predstavljen v atriju ljubljanskih Križank, govori o vseh najbolj prepoznavnih likovnih elementih, ki odlikujejo njegov obsežen kiparski opus malih plastik, zajema vse njegove najbolj značilne teme in odseva njegovo globoko čustvo, pa tudi, kot je v monografiji ob kiparjevi 90 letnici rojstva zapisal njegov poznavalec Janez Mesesnel, »njegovo neuničljivo voljo po oblikovanju, iskanju in novih prijemih, s katerimi bi bilo mogoče pomensko in izpovedno obogatiti te umetnine«, in prav tako tudi vso njegovo trajno čustveno navezanost na domači kraj in intimno spoštovanje njegove kulturne preteklosti, ki sta »porajala poskuse izkristalizirati to čustvo in to vedenje v strukturo obogatene simbolike«. Umetnik se je vsa desetletja in najbolj srčno posvečal ženski figuri in jo spremenil v simbol istrske žene, v simbol Šavrink, čeprav jo je dojemal in interpretiral mnogo širše. Žensko telo in njena duša sta mu samo vir, ki mu ponuja široko možnost kiparskega dojemanja in oblikovanja, kjer se izlušči njegova čustvena in interpretativna širina v prepletu površin, volumnov in prostorov, v načinu stilizacije in gradnje figure ob pretanjenem upoštevanju proporcev in perforacij. Med najbolj prepoznavnimi so zagotovo njegove Kariatide in Šavrinke iz sedemdesetih let, čeprav je njegova figura ženske zaznamovala njegovo pot vse od začetkov v petdesetih. V ciklusih Kariatid in Šavrink se je oddaljil od naslonov na moorovsko občuteni preplet notranjega in zunanjega prostora, načina stilizacije in volumensko občutenih delov telesa ter naredil še odločnejši korak v osebno videnje kiparskih vprašanj, ki doseže kulminacijo v ciklusu Plavalka iz začetka osemdesetih, kjer se telo splošči v amorfno horizontalo in ohranja poudarjeno stilizacijo ob reliefno občuteni površini ali koži, ki ponuja zelo svobodno občutenje in interpretiranje. Tu se človeška figura približa abstraktni formi, ki živi sama zase. Mnogo bolj realistično prepoznavna je njegova živalska plastika, v katero ujame figuro koze, istrskega bika in tudi konja, na katerega zelo pogosto posedi konjenika. Njegovo občutenje tega motiva v letih od 1970 do 1980, ki je med drugimi navdihoval mnogo kiparjev skozi celotno zgodovino umetnosti, tudi izjemnega modernističnega italijanskega kiparja Marina Marinija, je iskreno, izjemno primarno in poenostavljeno, čeprav je vrhunec kiparske interpretacije živali zaslutiti v izjemnih oblikovanjih figure koze in bika, ki jih razume kot izjemno izročilo mediteranskega prostora, ki mu omogoča poetično izpovedovanje primarnega, elementarnega istrskega sveta v vsej širini kulturnoetnoloških posebnosti in značilnosti. Istra in Hrastovlje ostajata skozi vsa ustvarjalna desetletja motivno in vsebinsko izhodišče, ki mu je izkristaliziralo tudi svoj lasten interpretacijski likovni in kiparski jezik. In Istra in Hrastovlje, kjer je njegova dela mogoče občudovati v njegovi galeriji, sta se tudi zaradi teh del zapisala na zemljevid pomembne kulturne dediščine.

dr. Nelida Nemec