OTVORITEV RAZSTAVE:
4.9.2025 ob 18.00
DELOVNI ČAS RAZSTAVE:
Ponedeljek-petek 
10.00-16.00
Na dneve, ko potekajo prireditve 73. Ljubljana Festivala v Križankah:
12.00-začetek prireditve

V svet sodobnega kiparstva je Slavko Tihec vstopil v drugi polovici petdesetih let: leta 1928 rojeni Mariborčan je leta 1955 končal ljubljansko Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju, akademskem kiparju Borisu Kalinu. Nekaj časa se je izpopolnjeval tudi v grafičnem studiu Johnnyja Friedlaenderja v Parizu. Svojo prvo samostojno razstavo je imel leta 1957 v Umetnostni galeriji Maribor z Rudolfom Kotnikom, v Celju, v foajeju gledališča, pa z Avgustom Černigojem. Leta 1962 je imel svojo prvo razstavo v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu z Rudijem Kotnikom, leta 1964 sta prvič razstavljala v tujini, na Dunaju, in leta 1965 v Festivalni dvorani na Bledu. Leta 1967 je v Celovcu razstavljal v Galerie 61 s Kiarjem Meškom. Odmevni sta bili njegovi samostojni razstavi leta 1966 in 1977 v Mali galeriji v Ljubljani, ki ju je kuriral Zoran Kržišnik in napisal tudi uvodni besedili v katalogu. V Umetnostni galeriji v Mariboru je imel samostojno razstavo leta 1978, uvodni besedili sta napisali Maja Vetrih in Breda Ilich Klančnik. Po daljšem molku, ki ga je povzročila bolezen, se je odločil za svojo zadnjo razstavo; organizirala sem jo v Galeriji Meblo v Novi Gorici leta 1990. Prenesena je bila v galerijo Tržaške knjigarne v Trst. Razstavi je posvetil svojemu študentu in prijatelju, kiparju Negovanu Nemcu.
Slavko Tihec je sodeloval na številnih razstavah doma in na tujem, tudi na najpomembnejših, denimo na trienalu likovnih umetnosti v Beogradu, sredozemskem bienalu v Aleksandriji, beneškem bienalu, bienalu v Sao Paulu in drugih. Sodeloval je na Formi vivi na Ravnah na Koroškem in v Mariboru. Leta 1984 mu je bil ponovno podeljen naziv rednega profesorja za kiparstvo na ALU v Ljubljani.
Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 1967, Jakopičevo nagrado leta 1973 in red dela z zlatim vencem leta 1980. Prešernovo nagrado je prejel leta 1983 za kakovostne inovacije v kiparstvu in posebej za ustvarjalno nove rešitve spomenikov NOB s poudarkom, da je sodobno slovensko kiparstvo s Tihčevim delom dobilo »tudi večjo težo na svojem racionalnem polu«. Čez nekaj mesecev ga je zelo resno prizadela bolezen. Kljub prejetju velikega častnega priznanja na 7. jugoslovanskem bienalu male plastike v Murski Soboti leta 1985, ki ga je potrdilo v njegovih iskanjih, se bolezen ni umirila. Leta 1993 se je poslovil v Ljubljani. Pokopan je Mariboru.
Slavko Tihec, pronicljiv in raziskovalen, z velikim občutkom za proporce in plastičnost, modeliranje gmote, pa tudi za raziskave strukturiranih konstrukcijskih elementov različnih oblik in velikosti, je v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem in v tedanji skupni državi Jugoslaviji pustil izjemen avtorski pečat tako v mali kot spomeniški plastiki, ki sta se v vseh ustvarjalnih obdobjih enakovredno uveljavljali in prepletali. V letih 1958/59 je ustvaril spomenik Pohorskemu bataljonu na Osankarici, ki se je zapisal kot izjemno podoživeta interpretacija dveh teles v naravni velikosti, vrhunsko stiliziranih in prepoznavno deformiranih, volumensko izjemno subtilno občutenih z mehkimi prehodi linij in volumnov. Po besedah dr. Špelce Čopič je z njim dosegel javno sprejetje novega kiparstva. Pomemben mejnik v razvoju javne plastike je bilo odkritje spomenika NOB leta 1975 na Trgu svobode v Mariboru, ki je pomenil uveljavitev sodobne kiparske forme. Spomenik je bil tedaj največja javna bronasta plastika v tedanji Jugoslaviji, kapljaste oblike z ozkimi pasovi z množico podob, ki so se spuščali z vrha proti tlom. Podobe so se opirale na dokumentarno fotografijo. S pomočjo serigrafske metode, ki spodbudi dvojno podoživetje površine, so bile prenesene v izvirno rastrsko strukturo. Medtem ko je tukaj uporabil mehke oblike, ki jih je izvabljal iz krogle, je pri spomeniku Ivanu Cankarju, od leta 1982 stoji pred Cankarjevim domom v Ljubljani, izhajal iz kocke in njene stranice uporabil za vgraviran pisateljev podpis in njegov portret, ki s svojim rastrom ustvarja gibljivo iluzionistično podobo. Kakšen izziv mu je bila spomeniška plastika? Tako je povedal: »Kot vsakega kiparja me je mikalo predvsem dejstvo, da se ob spomeniku lahko preizkusiš v velikih dimenzijah in obvladovanju materije. Kipar sam si ne more privoščiti tako velikega projekta. Pri spomeniku ni moč eksperimentirati, bilo bi prenevarno. Pot do realizacij mora biti pripravljena do zadnje potankosti.«
Čeprav je kmalu po koncu študija opustil klasično pridobljeno znanje, njegovo prvo obdobje opredelimo kot figuralno z že prepoznavnimi avtorskimi prijemi bodisi v glini bodisi bronu in kasneje mavcu, ko je vse bolj razmišljal o konstruiranju skulpture in ne več toliko o njenem modeliranju. Tihec je bil izviren in samosvoj raziskovalec novih izraznih možnosti in novih materialov: plastičnost forme je negiral z vertikalami, načinom modelacije, ki razpršuje svetlobo, z odkrivanjem skeletnih elementov in kontrastiranjem gradiva. V začetku šestdesetih let je bil med prvimi na Slovenskem, ki so povsem opustili figuraliko. Njegovo zanimanje se je osredotočilo na vegetativne oblike, v katerih je spregovoril material in je zaživela tehnologija ter se izrazila vse zgovornejša dvodimenzionalnost. Dela je poimenoval plavajoče in rastoče listnate skulpture iz kovine. Vztrajno je iskal primeren material. In se suvereno odločal za drugačno obliko. Absolutni in relativni volumen je želel povezati v pretehtano celoto z linearno koncipirano obliko vegetativnega lista, ki se je pognal v nebo. Košček narave je Tihec materializiral v lastnem kiparskem videnju in kiparskem materialu, ki dotlej ni bil favoriziran: ustvarjal je v varjenem železu, kombinaciji varjenega železa in betona ali varjenega železa in lesa, v varjenem aluminiju. Ti materiali so zahtevali visoko tehnološko znanje in poznavanje fizikalnih ter kemijskih zakonitosti. Čedalje močnejše izpovedno sredstvo so postajali sugestija gibanja, ritem, zvok, oblika.
Čez čas ga je v svetove neslutenih in nepoznanih možnosti potegnila voda in ga nagovorila v raziskave gibanja in odbleskov svetlob in senc. Tu se je Tihčev raziskovalni duh do skrajnosti razživel. Novi in novi poskusi so sugerirano gibanje iz faze njegovih listnatih oblik prenesli v realno gibanje. Voda, prostor in poigravajoče se poliestrske forme so se gibale v različnih ritmih. Akvamobili, v svojih oblikah racionalni in v barvah bele, zelene, sinje hladni, so zarisali drugo Tihčevo obdobje, ki se je začelo leta 1969 z mobili, ki jih je prvič razstavil na nürnberški razstavi konstruktivne umetnosti. To drugo obdobje, v katerem je vidno konstruktivistično prizadevanje in ga označujejo mobili, je trajalo do leta 1975, ko se je začelo tretje Tihčevo obdobje.
Kipar se je loteval vprašanj o ujetosti človeka v kalupe vsakdanjega življenja. Kontejner, ki kot svet, v katerega smo ujeti in iz njega težko zbežimo, nosi mnogoplastno pomenskost ob značilnih horizontalnih in vertikalnih črtah, ob igri svetlobe in sence razkriva njegovo sporočilo. Njegov material postane les. Ob lesu, ki postane skupaj z ogledali pogosto kiparjevo gradivo v tem obdobju, poseže tudi po medenini in bronu. Ob novem tehnološkem postopku, ki ga Tihec odkrije, se pojavi raster in z mehansko erozijo ponudi sugerirano grafično iluzijsko podobo. V tem obdobju je dosegel, da sta se kiparski in grafični prijem združila in da so se v strukturi materiala zarisali obrazi portretirancev, tako mamin, od prijateljev, umetnikov. Dosegel je vrhunec svojih raziskovanj in estetske dovršenosti, ki so se materializirali v vrsti vrhunskih del. V medenini ali bronu izdelani rastrirani Kontejnerji s svojim racionalno odmerjenim in natančno sestavljenim prostorom ustvarjajo lupino z antiportreti in prinašajo drugačno sporočilo: to so volumsko občuteni obrisi obraza ali figur, ko se je z množico elementov, urejenih po začrtanem in natančno premišljenem redu, ustvarila nova, celovita oblika. Ta ni ujeta samo v kontejnerskih, zabojčkastih oblikah. Zelo zgovorna je tudi v kroglastih, ki jih je vzporedno razvijal. Kipar je leseno luženo kroglo kot geometrijsko najbolj popolno in v sebi zaključeno telo mutiral na različne načine. V svojem iskanju novih možnosti, novih oblik in sporočil je kroglo tlačil, stiskal, oblikoval v različice okroglastih oblik in se ustavil ob obliki kaplje in solze. Iskal je prispodobe notranjih bolečin. Iskal je obliko, ki bi sama po sebi sporočala in izražala upanje.
O svojem likovnem prepričanju in iskanju novih pogledov ter pristopov je znal pripovedovati z zelo izbranimi primerjavami in utemeljitvami. Bil je razmišljajoč in inovativen, in zato izjemno zanimiv in topel sogovornik. Zadnja leta je velikokrat razmišljal o počasnem vstopanju v oblak in sestopanju iz njega, kjer je vse belo. »Enako je z menoj – stopam v meglo, ne vidim naprej. Rad bi imel toliko energije, da bi se igral svojo igro do konca življenja na veselje tistih, ki me imajo radi, in na žalost tistih, ki me ne marajo.« Ta igra je ustvarila nekaj vrhunskih del, ki so se zapisala v našo kulturno dediščino, in nekaj takih, ki sodijo med vrhove sodobnega kiparstva.
Razstavljena dela so v lasti Umetnostne galerije Maribor. Za prijazno sodelovanje in pomoč gre srčna zahvala direktorici Simoni Vidmar Čelik in muzejski svetovalki Bredi Kolar Sluga ter vsem, ki so pomagali, da se razstava lahko realizira.

dr. Nelida Nemec

Podatki o fotografijah:
Last: Umetnostna galerija Maribor
Fotograf: Damjan Švarc