Nataša Matjašec Rošker, igralka

Livija Pandur, Tomaž Pandur, dramatizacija in priredba

Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Livija Pandur, prevod in dramaturgija

Marko Japelj, scenograf

Leo Kulaš, kostumograf

Boris Benko, Primož Hladnik (Silence), glasba

Vesna Kolarec, oblikovalka svetlobe

Ob velikih zgodovinah narodov so tudi zgodbe posameznikov in pomenljive, a mnogokrat nezapisane resnice pogumnih žena. »Ves hrup zgodovine je sestavljen iz njihovih tišin. V tej tišini, danes, se Marija v svojem izgnanstvu poskuša spomniti nekaterih besed, obrazov in delov zgodbe. Marija, ki je drzno izzvala vse svete in velike ideje. Tako jih je obdržala. Ker ideje umrejo, če jim nihče ne nasprotuje,« je zapisala Livija Pandur. S Tomažem Pandurjem je oblikovala predstavo o veliki ženski, o ikoni matere, ki izgubi sina, o osebi, ki končno spregovori. Monodrama v interpretaciji večkrat nagrajene Nataše Matjašec Rošker je oblikovana »v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah.« Predstava je posvečena lani nenadno preminulemu režiserju Tomažu Pandurju, ki je s svojim pronicljivim umetniškim credom, s katerim je na oder postavljal »arhetipe rituala,« zaznamoval mnoga gledališča sveta.

Video

Foto galerija