Postavitev v atriju ljubljanskih Križank zaokroža cikel kot tretja v nizu septembrskih razstav, predstavitve s performansom in keramično skulpturo na Fragmented identities, festivalu BORDERS, platformi Itsliquid v palači Albrizzi – Capello v Benetkah (4. september 2020), večje samostojne razstave slik na sončnih panelih, keramičnih skulptur in krožnikov skulptur iz keramike in stekla z otvoritvenim performansom LUCE DELL ETERNO (5.–17. september 2020), vzporedne razstave četrtega mednarodnega Beneškega festivala stekla in sedeminsedemdesetega Beneškega filmskega festivala na Lidu, v obnovljeni srednjeveški cerkvi Glass Cathedral Santa Chiara na otoku Murano. V pritličju Steklene katedrale se je predstavila oblikovalka perujskega rodu Ana Maria Reque s postavitvijo svetlobnih teles v kombinaciji keramike raku in muranskega stekla Le Zattere delle Meduse, L’Habitat Marino, 5. septembra, na dan odprtja Beneškega festivala stekla, pa so v neposredni bližini odprli razstavo v Studiu Berengo Unbreakable – Women in Glass, izjemno razstavo šestdesetih ustvarjalk, ki ustvarjajo v steklu. Imela sem tudi čast spoznati Adriana Berenga in na sončni panel naslikati njegov portret za nakazanima visečima objektoma Johanne Vasconcellos in Aj Vejveja, v katedrali pa visi tudi portret enega njenih lastnikov Giuseppeja Belluarda. Predstavitev poslikanih sončnih panelov v atriju Križank ter performans po eni strani nadaljuje ciklus del iz Santa Chiare s petmetrskim sončnim zahodom, naslikanim po fotografiji Maurizia d’Eltrija Sunset – Lido di Venezia – Isola d’Oro in postavljenem po celotni zunanji steni atrija v okenske niše kamnitega zidu. Z vhodne zunanje strani pa je moj prvi poslikani panel, diptih Sončna kraljica (La reine Soleil), ki je potoval v Benetke na razstavo Contemporary Venice v ‘Ca Zanardi decembra 2019. (Na sliki postavitev s performansa o grških bogovih, Marco Savatteri: Al Passo coi Templi, Casa del Musical).
Razstava izpostavlja povezavo med slikarstvom, arhitekturo, skulpturo in performansom. Iskreno se zahvaljujem podjetjema Suncontract in Bisol za podporo pri vseh projektih.
Notranji del atrija z lapidarijem s tremi paneli povzema zunanji skulpturi oziroma relief, in sicer diptih srednjeveških skulptur Modreca in Deklice iz obokanih niš Plečnikovega prenovljenega dvorišča, z okrasjem sgrafitto, slika Madone z detetom pa je povzeta po kamnitem reliefu na prirezanem vogalu obzidja med Mestnim muzejem in baročno cerkvijo. »IZVOLILA IN POSVETILA SEM TA KRAJ, DA BO MOJE IME ONDI ZA VEČNO …«
V začetku petdesetih let je mestna komisija za kulturo in prosveto podala pobudo za obnovo nacionaliziranih samostanskih stavb, ki so bile precej zapuščene. Ob tem se je Plečniku porodila ideja o ureditvi lapidarija, s tem pa preureditev samostana v tako imenovane Plečnikove Križanke. »Moja mama, arhitektka, slikarka in grafičarka Alenka Kham Pičman je bila v tem času Plečnikova študentka (diplomirala s projektom Ribja brv, mostu čez Ljubljanico, ki je predvideval nadaljevanje ikoničnega Tromostovja, s kamnitimi balustri in skulpturami Urške in Povodnega moža ter godcev …) in se spominja, kako so v času seminarja na arhitekturi urejali tudi lapidarij v Križankah …; del njene dokumentirane pripovedi je vključen v spremljajoči video v Viteški dvorani. Celoten samostanski zid je bil pred Plečnikovo prenovo ometan, zaključen z venčnim zidcem ter pokrit z bobrovcem in pločevino. Leta 1952 so ga na več delih odprli s poznobaročnimi zamreženimi okni iz Uršulinskega samostana, odluščili omet, fugirali stike med kamni in dodali cementno strešno opeko. S tem je Plečnik simbolično spremenil zid v fasado pritlične hiše. Arhitekturne ostanke (portali, stebri, kipi) s porušenih starih ljubljanskih hiš na Ajdovščini je vključil v celotno kompozicijo, zunanji zid ob Zoisovi cesti pa okrasil s spominsko ploščo Andreju Smoletu in reliefom Antona Aškerca.
Pred vhodom v bivšo prelaturo je Plečnik uredil lapidarij z arkadnim hodnikom, pod katerim je predstavil ostanke nekdanje gotske cerkve. Sosednji mali atrij je preuredil v Peklensko dvorišče in ga poenotil s posebno oblikovanimi lučmi na stenah.
Razstavo v notranjem delu atrija nadaljujejo Lunin fant (slogovno sodi k Sončni kraljici, z velikopoteznimi hitrimi nanosi, močno gestualnostjo in apliciranjem kovinskega dela) ter trije paneli iz pomladne serije Rajski vrtovi / Les jardins d’Eden: Rdeči grm, Nevestino oblačilo in Hortenzije, v bogatih pastoznih nanosih oljnih barv.
Na Peklenskem dvorišču, kjer se zgodi tudi del performansa, so za en dan postavljene slike iz cikla Luce dell eterno – Diptih Luce dell eterno v pastoznih nanosih, slika ogromnega lestenca iz Santa Chiare, Rdeča maska, Venice e spettacolare anche nella tragedia 1, Venice e spettacolare anche nella tragedia 2 – slike poplavljenega trga San Marco ter nočni sliki Rialto in Palazzo Grassi.
Levo in desno na zelenici v atriju se sprehodimo skozi skupino Svečenic – meditirajočih raznobarvnih poliestrskih kipov, sicer še iz projekta leta 1997, kot je bil razstavljen na Kongresnem trgu v Evropskem mesecu kulture.
ARTES DEI, ki združuje sanje, posvečenost in božansko, se v univerzalnem jeziku starodavnih kultur, neštetih religij in prepričanj združuje v eno samo čisto spoznanje večnega miru in ljubezni.

Norma de Saint Picman