Program:
Mirko Polič:
Če na poljane (J. Murn – Aleksandrov)
Kakor šum zefirov (S. Sardenko)
Jaz nimam več palm (D. Kette)
Uspavanka (V. Jeraj)
Meni se hoče (O. Župančič)
Naš maček (S. Jenko)
Tiho prihaja mrak (O. Župančič)
Ej mačice (O. Župančič)
In že se je nagnil dan (R. Romanov)
Romanca (G. Koritnik – Griša)
Čez noč (O. Župančič)
Tiha in temna (C. Golar)
Talcem (K. Destovnik – Kajuh)
Mene ni požela kosa (A. Gradnik)
Lasta – armenska patriotska romansa (G. Dodokhian, prevod v srbščino Ž. M. Paunović)
Arija Manice ter duet Manice in Lovra iz opere Deseti brat

Ciklus samospevov, tradicionalni koncertni dogodek, ki ga od leta 2002 prireja Glasbena matica, s premišljeno oblikovanimi programi razkriva ne le neskončno bogastvo iz svetovne zakladnice, ampak ozavešča pomen, ki ga je imela oblika samospeva na razvoj slovenske glasbene umetnosti. Péta beseda je bila namreč eno najmočnejših sredstev za izražanje notranjih razpoloženj in širjenje narodno prebudnih idej 19. stoletja. Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je zvrst postopoma izgubljala čitalniškega duha in še desetletja ostala oblika, privlačna slovenskim skladateljem.
Pomemben pečat v delovanju Glasbene matice je zapustil Mirko Polič, dirigent in skladatelj, ki sodi med najmarkantnejše osebnosti slovenskega glasbenega življenja prve polovice 20. stoletja. S svojim delovanjem po različnih mestih od Trsta do Osijeka, Zagreba, Beograda in predvsem Ljubljane, kjer je bil dolga leta vodilna osebnost ljubljanske opere, je pomembno prispeval tudi k razvoju tedanje jugoslovanske glasbene kulture.
Pri delu sta ga vseskozi gnala izrazita umetniška potenca in živo stremljenje k uveljavljanju izvirne slovenske glasbene tvornosti. S svojimi naprednimi nazori je znatno vplival na modernejšo orientacijo slovenske operne in koncertne prakse dvajsetih in tridesetih let minulega stoletja ter s tem slovenskemu občinstvu približeval sodobne estetske nazore. Ustvarjal je na temeljih nove romantike, glasbeno govorico pa obogatil tudi z novejšimi harmonskimi sredstvi ter s tem sodobnejšim estetskim razumevanjem. Čeprav ga je najbolj privlačila opera, je skladal na različnih področjih ter zapustil tudi več samospevov in zborovskih skladb.
Program, v celoti posvečen Poliču, odkriva tančice pozabljenega skladatelja, čigar dediščino bodo v intimnem preletu vokala in klavirja obudili uveljavljeni interpreti: sopranistka Aleksandra Radovanović in pianist, skladateljev pravnuk Igor Vićentić, življenjska in glasbena sopotnika, ki sta poskrbela za novo edicijo Poličevih samospevov, ter Gregor Ravnik, klasično šolani tenorist, uspešen tudi v popularnem žanru.