Zaobjeti širino njegovega ustvarjalnega iskanja z eno besedo ali povedjo je izjemno težko in tudi naslov razstave Áblativ: šesti sklon ali ločilnik v prostorih Viteške dvorane pomeni samo namig k možnim razmišljanjem in podoživljanjem, ki jih ustvarjalec tokrat ponuja gledalcem, saj tudi ta izbor in postavitev del, tako kot njegov celotni ustvarjalni opus, ki sega že v pozna šestdeseta leta preteklega stoletja in zaobjema širok spekter likovnih zvrsti, vzpostavlja dialog in interakcijo, razkriva in odpira poglede in čutenja, govori z znaki in spomini in prav na poseben način razpira globine njegovih prepričanj. Njegovih likovnih, filozofskih, socioloških in antropoloških zanimanj.
Franco Vecchiet (Trst, 1941) sodi med najpomembnejše likovne ustvarjalce zahodnega obmejnega prostora, s svojimi aktivnostmi prisoten v slovenskem, italijanskem in širšeevropskem prostoru in zapisan kot tisti, ki je prepoznavno vzpostavil vez med avantgardnim konstruktivističnim in modernističnim iskanjem okolja, iz katerega izhaja, in kot tisti, ki se je ob naslonitvi na Černigojevo zapuščino na široko odprl tako klasičnim likovnim tehnikam kot najaktualnejšim medijem in pristopom. Vedno iščoč, raziskovalen, igriv in radoveden, širokega duha in svoboden v iskanju se desetletja izraža v različnih tehnikah grafike, najbolj poglobljeno v lesorezu, risbi, sliki, kjer so izpostavljeni kolaži, asemblaži, lepljenke, v konceptualno zastavljenih objektih in instalacijah ter avtorskih grafičnih mapah in unikatnih umetniških knjigah. Ob vsem tem svoje znanje in prepričanja že vrsto let nadgrajuje tudi s pedagoškim
in kuratorskim delom ter pisanjem strokovnih teoretskih tekstov. Ta široki diapazon njegovega raziskovanja in iskanja sta prepričljivo razgrnili tudi razstavi z naslovom Memorabilia v Mestnem muzeju Revoltella v Trstu v začetku leta 1914 in leto kasneje razstava z naslovom Limina v Mestni galeriji Piran, kjer je avtor ujel razpon zadnjih desetih ustvarjalnih let po principu mozaika, manjše dele sestavljal v celoto, združeval v nov svet, in ne razdruževal, in spregovoril o svojih spominih, mislih, vizijah z značilno tematsko, in ne kronološko predstavljenimi grafikami, kolaži, skulpturami, instalacijami, pri katerih je posebno vlogo zavzemala instalacija Similare, ter z deli iz znamenitega muzeja papirnatih letal. V monografiji, ki je ob tem izšla, je med drugimi zanimivimi temami spregovoril o svojem razumevanju izvirnosti, ki se njemu lastno kaže, prepleta in spaja v njegovih delih, tudi razstavljenih v Viteški dvorani: »Nekoč je bila v razgovorih o umetnosti beseda ‘izvirnost’ bistvena. Morda zato, ker je izvirnost kot vrednota začela izginjati. Svet je ubiral pot plitvine in konformizma. Vzporedno je postajala tudi umetnost območje nekakšnega prilagajanja in je sledila utečenim shemam, se učila piratske veščine ponarejanja. Ali je zares mogoče razumeti ta pojav in postaviti limite? Med svojimi romanji po razstavah in muzejih sem tudi sam ‘kradel’ detajle najrazličnejših umetnin. Svoj greh priznam. Nabral sem izbor prisvojenih podob, podrobnosti in detajlov raznih umetnin. Ustvaril sem nekakšno vrsto ‘dela’, zasebno zbirko, ki je obenem sad kolektivnega
dela, saj so v njej stvaritve umetnikov iz različnih krajev sveta. Seveda oni ne vedo, da so del moje zbirke … Ta ideja bi lahko bila zrcalna podoba drugih sodobnih umetnin, za katere je pomembno prav to, da niso izvirne.« (Memorabilia, ZTT, Trst, 2014)
Franco Vecchiet je izviren v svoji neizvirnosti, v iskanju korenin z uporabo različnih materialov in likovnih sredstev, ne da bi tajil svoja nagnjenja h geometrizmu in čisti likovni ploskvi ter skrbno premišljenemu izboru barv v zelo poenostavljeni barvni lestvici in ne da bi se odrekel posegom na dvodimenzionalno ploskev niti rešitvam v tretji dimenziji. V iskanju dialoga z gledalcem in nagovarjanju k razumevanju, občutenju in sprejemanju svoje likovno estetske rešitve in umetniškega kreda. Saj, umetnost po njegovem skuša »ohraniti vez med spominom in sedanjostjo, med tradicijo in inovacijo« (Novi Matajur, Čedad, 2014). In vsako umetniško delo »neizbežno pripoveduje o preteklih dogodkih, umetnost pa se mora nato soočiti s sedanjostjo. Ta izgubi namreč velik del svojega smisla, če je ločena od preteklosti. In je brez spominov na pretekle čase tudi ne moremo razumeti.« (Novi Matajur, Čedad, 2014) Med preteklostjo in sedanjostjo v sedanjosti, saj, kot je povedal, lahko paradoksalno »rečemo, da je na nek način preteklost proizvod sedanjosti. Umetniško delo je neke vrste kardanska vez med tema dvema poloma. Zato umetnost ne odraža točno določenega zgodovinskega dogodka. Čas ima v umetnosti zelo velik razpon, gre za ‘širok čas’. Svoje korenine ima v preteklosti subjektov, glasov, idej, pogledov na svet, a seveda stremi k bodočnosti, h kateri priganjajo spremembe. Zato se prave umetnine ne izčrpajo v obdobju, v katerem so nastale, temveč se upirajo času.« (Novi Matajur, Čedad, 2014)
To sled in odmev časa izžarevajo njegova dela v vseh obdobjih,v zgodnjem obdobju posebno dela v klasičnem lesorezu, v katerem odkriva lastno poetiko in stopa v področje prostora kot likovnega prostora, ki ga kasneje vidi, čuti in dojema kot možnost za uresničitev instalacij, pri katerih je ob drugih materialih tudi les, ki ga še posebej izziva v lesorezu, eden pomembnejših, saj mu s svojo živostjo, mehkobo in toplino, organskostjo in funkcionalnostjo omogoča mnogotere likovne interpretacije. Tako kot mu jih nudijo tudi platno, papir, lepilo, svinec in cela vrsta uporabnih predmetov, od časopisnega papirja različnih struktur in barv, vozovnic do strani iz telefonskega imenika, madežev omake, vinsko obarvanih obročev umazanih kozarcev, pa tudi od soli in sledov, ki so črni kot premog, pa ne nazadnje tudi od odtisov ploščic in poti, ki so jih začrtali lesni črvi, ki so, kot je zapisal Andrej Furlan v monografiji (Memorabilia, ZTT, Trst, 2014), »fragmenti življenja, ki v Vecchietovih stvaritvah postanejo sestavni del umetnine. To niso le detajli, ki bi navdihovali umetniško delo ali njegovo branje. V Frankovih spretnih rokah se vsakdanji objekti spremenijo v subjekte kot nosilca spomina in v posrednike projektov, s katerimi želi umetnik ustvariti nov svet.« V vseh svojih delih in tudi v slikah, ki imajo tako kot večina del v drugih likovnih zvrsteh korenine v strogem geometričnem izhodišču, išče samosvojo vsebinsko in likovno izpoved in do popolnosti izkoristi tehnične možnosti: mešana tehnika, najpogosteje so to kolaži, asemblaži in lepljenke, ki mu ponuja drugačen pristop, mu predvsem omogoča svobodne nanose na platno ali papir in s tem vzpostavitev reliefnosti in odpiranja v tretjo dimenzijo, ponuja možnosti variantnih rešitev v različnih barvnih in strukturnih izborih in novih konstrukcijskih rešitev, pa tudi širši izbor materialov. Ta tehnika ga tudi spodbuja k neobremenjeni in svobodni likovni igri, ki razpira izrazne možnosti in likovno estetske zakonitosti ter spodbuja ustvarjalno domišljijo in nove tehnologije.
Tokratna razstava v Viteški dvorani med Slovenskimi glasbenimi dnevi nagovarja tako s postavitvijo kot izborom slikarskih del v kolažni tehniki iz cikla Dnevniki, ki nastaja vse od začetka tega stoletja kot subtilen intimen umetnikov zapis njegovega vsakdana, ujetega v spomine, razmišljanje, želje, hotenja, in aktivnega delovanja kot umetnika in čutečega bitja z materiali in predmeti kot dnevnimi spremljevalci in nosilci preteklosti in sedanjosti; trenutka, ki rojeva novo likovno podoživeto kompozicijo v videnju konstruktivističnega razpoloženja in s harmoniziranim barvitim, reliefnim in prostorskim pridihom. Ti njegovi dnevniški zapisi v tehniki lepljenke – kjer spontano, intuitivno in neobremenjeno na platno lepi in polaga koščke papirja, iztrganke iz časopisov in revij s hote izstopajočimi črkovnimi poudarki v različnih jezikih, ki se spojijo s tonsko valovitimi, zdaj prozornimi, zdaj pastoznimi barvnimi premazi in plastmi lepila v zanimivo, konstruktivistično in abstraktno navdihnjeno likovno ploskev, ki ji velikokrat doda leseni ali svinčeni konstruktivistični relief – so zrcalo njegovega popotovanja v svet umetnosti, ki ga doživlja kot občutljiv preplet aktualne in angažirano poudarjene globalne problematike in dobro znanih in preverjenih likovnih vrednot: »Sem popoln pristaš angažirane umetnosti in njene etične vloge. Zavedam se, da je umetnosti konec, če je ta angažiranost zasnovana in izpeljana na banalen način.« (Novi Matajur, Čedad, 2014) Zato so njegova dela angažirana, a tudi skrajno intimno podoživeta in mojstrsko tehnično izpeljana v zavidljivem spektru asociativnih izhodišč, tudi z razmislekom o latinskem sklonu, áblativu ali ločilniku, ki izraža izhodišče ali odmikanje, a ga umetnik razume zelo široko in ustvarjalno, tudi kot izvor, ki daje možnosti ločevanja, odvzemanja in oddaljevanja, pa tudi povezovanja, in v tem postavitvenem konceptu tudi v vsej širini umetnikovega dojemanja, videnja, čutenja in globoke pripadnosti prostoru in času.
Nelida Nemec
