V arhivu RTV Slovenija (4D) si lahko ogledate poletni koncert, posvečen Mozartovi glasbi, ki se je zvrstil na 68. Ljubljana Festivalu s solistoma flavtistko Ireno Grafenauer in klarinetistom Matetom Bekavcem, slednjim tudi v vlogi dirigenta Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija.
Do koncerta lahko dostopate na https://4d.rtvslo.si/arhiv/koncerti-kulturno-umetniski-program/174713552 .
Glasbeni genij Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je ljubljenec glasbenih poznavalcev in laikov. V čem se kaže njegova veličina onkraj njegovih nesporno izjemnih kompozicijsko-obrtniških veščin, zaradi česar se njegova dela zmorejo dotakniti slehernika? Za dirigenta in solista Mateta Bekavca je Mozartova glasba nekakšna učiteljica za življenje; vsak stik z njo je zanj posebno doživetje in priložnost za odkrivanje novih spoznanj. V njej ga prevzamejo najrazličnejša življenjska izkustva, bogastvo komunikativnosti in mogočna čustva: »Mislim da je življenjskost njegove glasbe, kar ga dviga nad vse; univerzalnost govorice, humor, igrivost, včasih otročja naivnost, pomešana z globoko in široko duhovnostjo – kot bi bil modrec sive brade z mladostnim duhom. V vseh njegovih delih je nenehno prisoten dialog in poseben način komunikacije, po kateri se razlikuje od sodobnikov. Iz njegovih oper je razvidno, da je do potankosti poznal človeško psiho, žensko in moško dušo. Izražal je najbolj skrivnostne človeške občutke, zato pravim, da je bil največji ‚romantik‘ svojega časa. Tudi v Mozartovi instrumentalni glasbi, ki jo dojemam kot opera brez glasu, najdem močno dramatiko, ki jo tvorijo dialogi in kontrasti. V celovito obliko je znal pretanjeno kombinirati različne sloge, včasih kar znotraj ene glasbene fraze; vse pa deluje zelo naravno, neprisiljeno. Od Mozartove glasbe se lahko naučimo biti ‚aperto‘, ‚spirituoso‘, ‚dolce‘, če je treba tudi ‚con brio‘, lahko ‚sforzato‘ ali ‚forte piano‘, ‚con affetto‘ ali ‚crescendo‘ ali ‚diminuendo‘, torej nekako ‚ad libitum‘. Skratka, življenje živeti ‚con emozione ed espressione‘, brez vrednotenja, v izmenjavi in dopolnjevanju lepega in težkega, svetlega s temnim, v dialogu protislovij, ki tvorijo kontrast, v stiku z našim notranjim svetom in v pogovoru z različnimi platmi naše osebnosti,« je zapisal Bekavac.
Franc Križnar je v svoji recenziji koncerta zapisal: ‘Naša prva dama na flavti, Irena Grafenauer, je bila v izvrstni formi in je prav briljirala in lebdela nad preostalimi izvajalci. Njen primarni (flavtni) ton je nekaj enkratnega, fraziranje njene Mozartove glasbe pa prava poezija. Do veljave je spet prišel tudi Bekavac, zdaj v hkratni vlogi solista (klarinetista) in dirigenta, včasih dobesedno hkrati, s klarinetom v eni roki in dirigentskimi vzgibi v drugi – vse skupaj pa v kar najboljši luči.’
