1. Letos praznujete 30 let gostovanja na Ljubljana Festivalu. Kako boste proslavili to okroglo obletnico?

Res kar ne morem verjeti, da bo že 30. leto koncertov na Festivalu Ljubljana. Glede na vremena, ki se šele zadnjih nekaj dni počasi jasnijo, še ni bilo mogoče načrtovati kaj prav posebnega, ampak lanski koncert na istem prizorišču je bil velik dogodek in verjamem, da bo letos prav tako. Morda pa me bo presenetil Festival Ljubljana, direktor ima vedno dobre ideje.

2. Imate kakšno anekdoto s svojih koncertov v Križankah?

Mogoče je bilo še najbolj napeto takrat, ko je med nastopom Beltinške bande violinistu Janezu Kocipru med igranjem razpadla violina. Dobesedno se je sesula vase. Bliskovito in neopazno sem zamenjal vrstni red pesmi, misleč, da violine danes pač ne bomo več slišali. Medtem se je v zaodrju dogajala prava drama. Klaviaturist Jure, ki ima urarno dvesto metrov stran od Križank in je tudi odličen restavrator, je stekel po nekakšno specialno lepilo in čez dvajset minut se je spet zaslišal pretresljivi jok Kociprove violine. Če ne bi tega nekdo posnel s kamero, ne bi verjel.
Zgodilo se je tudi, da sem se pred koncertom v Križankah počutil zelo slabo. Seveda pa niti pomislil nisem na to, da bi ga odpovedali. Sedeč na stolu sem skoraj odšepetal vse pesmi, fantje in gospodje iz Beltinške bande pa so se samo čudno spogledovali in igrali potiho kot še nikdar. Zvečer po nastopu sem dobil SMS-sporočilo Mance Košir: »Odkar romam na tvoje koncerte, je bil ta najlepši in najtišji, vendar, kaj ti je ležalo na duši, zakaj je bilo tvoje telo tako težko?«
Naslednje jutro sem se odvlekel v bolnišnico, zasadili so mi injekcijo v hrbet in rekli: “Ulezite se, meningitis!” Čez štirinajst dni, ko sem prišel domov, sem odpisal Manci: »Manca, ne skrbi, duša je v redu, samo meningitis je!«

3. V bogati karieri ste nastopili tudi s številnimi uspešnimi domačimi in tujimi glasbeniki ter skupinami, kot so R. E. M., Bob Dylan, Rade Šerbedžija, Siddharta … Vam je kateri od nastopov še posebno ostal v spominu?

Vsak je nekaj posebnega; z R.E.M. v Hali Tivoli, s pihalno godbo v Kidričevem, z Beltinško bando v Križankah ali Blek Panters na splavu na Adi Ciganliji. Kar precej je takih, ki so se mi zapisali v spomin za vse večne čase.

4. Profesionalno glasbeno pot ste začeli v rock glasbi, nato pa ste se preusmerili v ljudsko in etno glasbo. Kaj je prispevalo k tej odločitvi?

Skupina Beltinška banda izvira iz Beltincev, bratje Kociper pa so igrali v gostilni mojega deda že med obema vojnama, zato bi bilo skoraj čudno, če se naše glasbene poti ne bi križale.

5. Takrat se je začelo sodelovanje z Beltinško bando, v kateri je tudi vaš oče Milan. Glede na to, da uspešno sodelujeta že tako dolgo, kako vam uspeva vzdrževati ravnotežje med družinskim in poslovnim?

Morda pomaga to, da ne živiva več na istem naslovu. Sicer pa se kar dobro dopolnjujeva, moj oče je bil sicer vso kariero računovodja, ampak kot sam pravi: “Šovbiznis je šovbiznis.”

7. Kako se počutite, ko občinstvo z vami prepeva vaše pesmi, ki veljajo že za ponarodele?

Dober občutek je, ko vidiš, da se tvoje misli dotaknejo še koga drugega. Včasih sem presenečen, katere pesmi poje starejša publika in katere mlajša.

8. Lani ste prejeli Ježkovo nagrado. Ste bili veseli te časti?

Seveda, saj zelo cenim delo in osebnost Franeta Milčinskega Ježka kakor tudi vrsto kolegov, ki so dobili nagrado pred mano.