Poslavljamo se od dirigenta Aleksandra Vedernikova, ki nas je zaradi posledic okužbe s covidom-19 zapustil mnogo prezgodaj. Kljub temu se nam je s svojimi interpretacijami klasičnih del in neutrudnim prizadevanjem za modernizacijo teh za vedno vtisnil v spomin.

Leta 1988 je diplomiral na Moskovskem konservatoriju in se nato zaposlil kot dirigent v Moskovskem akademskem glasbenem gledališču Stanislavski in Nemirovič-Dančenko, kjer je ostal do leta 1990. Med letoma 1988 in 1995 je bil tudi asistent dirigenta Vladimirja Fedosejeva v Simfoničnem orkestru Čajkovskega iz Moskve. Leta 1995 je ustanovil Simfonični orkester Ruske filharmonije in bil do leta 2004 njegov umetniški vodja ter glavni dirigent.

Leta 2001 je Vedernikov postal glasbeni vodja Akademskega državnega Bolšoj teatra, kjer si je prizadeval za modernizacijo ustanove. Med drugim je dirigiral prvi novi produkciji opere Borisa Godunova po letu 1948, prvi produkciji Cilejeve Adriane Lecouvreur leta 2002, Puccinijevemu Turandotu, originalni verziji Glinkove opere Ruslan in Ljudmila ter prvi ruski izvedbi izvirne različice Wagnerjevega Letečega Holandca in Verdijevega Falstaffa. Z Bolšoj teatrom je sodeloval do leta 2009, nato pa je postal glavni dirigent Simfoničnega orkestra Odense, kjer je deloval do leta 2018. Za tem je bil glavni dirigent v Danski državni operi, od leta 2019 pa v Gledališču Mihajlovski v Sankt Peterburgu.

V svoji bogati karieri je gostoval tudi v številnih drugih mednarodnih opernih hišah, kot so Covent Garden v Londonu, Komična opera v Berlinu, Opera v Parizu, Operna hiša v Zürichu in Metropolitanska opera v New Yorku. Z Bolšoj teatrom je kar dvakrat nastopil v Ljubljani, in sicer prvič leta 2007 na 55. Ljubljana Festivalu z opero Boris Godunov in leta 2009 na 57. Ljubljana Festivalu, ko je z gledališčem nastopil v okviru velike svetovne turneje opere Jevgenij Onjegin.