Zgodba o sinovih in očetu, svobodni volji in veri, umoru in krivdi, kazni in katarzi; Bratje Karamazovi so eno največjih literarnih del svetovne zakladnice pisatelja Dostojevskega. V baletno obliko jih je prenesel sloviti ruski koreograf Boris Eifman, ki bo s svojim Akademskim državnim baletom iz Sankt Peterburga gostoval 9. in 10. septembra v Cankarjevem domu ter zaključil 61. izvedbo Ljubljana Festivala.
Letošnji poletni festival se poslavlja z Brati Karamazovimi Borisa Eifmana, enega najboljših in najbolj dejavnih ruskih koreografov, ki ustvarja že več desetletij. Njegove plesne predstave so uveljavljene po vsem svetu, odlikuje pa jih svojevrsten slog, ki postavlja v ospredje teatraličnost. Temeljijo na močni dramaturški zasnovi, filozofsko poglobljeni vsebini in žgoči strasti; Eifman pogosto posega v zakladnico klasične (ruske) literature in zgodbe iz debelih romanov pretvori v plesne spektakle.
Festivalovo občinstvo je v preteklosti spoznalo izjemno ustvarjalnost Eifmana prek baletnih večerov, na katerih je na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu prikazal dela Ana Karenina, Ruski Hamlet, Onjegin in Don Kihot ali Fantazije norca; na isti oder se 9. in 10. septembra vrača z baletom Bratje Karamazovi, ki so nastali po literarni predlogi Dostojevskega. Koreograf je to plesno stvaritev označil za svojo najboljšo in kot nekakšno avtobiografsko izpoved. »V središče postavljam številne teme in vprašanja. Osnovna tema romana Dostojevskega je dediščina v najširšem pomenu besede in vsi smo deležni slabe ruske dediščine. Prav bratje Karamazovi ponazarjajo bit družbe, v kateri smo živeli nekoč in v kateri živimo še danes. V enem samem – Aljoševem – življenju je zaobjeta vsa zgodovina Rusije: od vere do uničenja in nazaj k Bogu. Zelo močno me vznemirja tudi vprašanje, ki ga v svojem dialogu zastavita Ivan in Aljoša: 'Po kateri poti naj bi stopalo človeštvo, da bi doseglo harmonijo?'«
Eifmanove Brate Karamazove so kritiki označili kot triumfalne, čudovite, vizualno privlačne, izjemno izrazne, vznemirljive in vsebinsko globoke, saj naj bi vodile v razrešitev filozofskih in preroških skrivnosti romana Dostojevskega.
Boris Eifman je leta 1977 ustanovil Leningrajski novi balet – danes Akademski državni balet Borisa Eifmana iz Sankt Peterburg – prvo zasebno plesno gledališče v takratni Sovjetski zvezi. Za poslanstvo si je zadal razvoj sodobne plesne umetnosti, temelječe na osnovah klasičnega ruskega baleta. Do zdaj je ustvaril več kot štirideset plesnih predstav ter prejel prestižni gledališki nagradi zlata sofita in zlata maska, državno nagrado Ruske federacije, francoski viteški red umetnosti, naziv narodnega umetnika Rusije, red za zasluge za domovino in druge.
Boris Eifman velja za koreografa filozofa. Zanimajo ga vprašanja sodobnega sveta, skrivnosti ustvarjalnosti in magičnost genijev, eksperimenti s človeško psiho in odrska psihoanaliza. Prizadeva si ponazoriti ekstremna stanja človeškega razuma, pri čemer norosti svojih junakov ne opazuje kot bolezen, marveč kot danost, ki jim omogoča, da prodirajo v druge svetove. Koreograf razteguje meje svoje domišljije s pomočjo fantazij junakov, poglabljajoč se v vprašanja o duhovnem in filozofskem življenju človeštva, ki ga v resnici tudi najbolj zanimajo. Želja Borisa Eifmana, da bi pritegnil gledalce v neizčrpen svet človeških strasti, vzpostavil dejavne duhovne vezi z občinstvom, ga osupnil z briljantnostjo in dinamičnostjo plastičnega jezika – vse to je botrovalo uspehu, ki že desetletja spremlja predstave ansambla na najpomembnejših odrskih prizoriščih po vsem svetu.
Koreograf o svojem delu razmišlja takole: »Kar si gledalec želi od baletne predstave, je predvsem katarza, globok čustveni šok. In ob obisku naših predstav je resnično deležen prav takšnega čustvenega naboja. Prizadevamo si, da psihološko gledališče ne bi bilo le privilegij dramskih, marveč tudi baletnih predstav. In prav s tega gledišča smo resnično edinstveni. Zvrst gledališča, kakršno je naše, ki ga odlikujejo močna dramaturška zasnova, filozofsko poglobljena vsebina in žgoča strast, je prav tisto, kar potrebuje mnogo gledalcev.«
Za Eifmana je gledališče nekakšen laboratorij, v katerem ni omejitev. Njegove predstave so nepozabni spektakli, ki gledalcu razkrivajo nove oblike in načela plesa. Boris Eifman je ustvaril le sebi lastno gledališče – gledališče neprikritih občutkov.
