Za koncerte, ki so nas v poletnih mesecih osrečevali s svojo nadpovprečno visoko ravnjo, je Ljubljana Festival poskrbel že na začetku, ko je sijajni pianist Simon Trpčeski navdušil s prelepim Koncertom za klavir in orkester št. 2 v c-molu Sergeja Rahmaninova, predvsem pa s svojo pretanjeno in hkrati odločno vrhunsko interpretacijo, dirigent Vasilij Petrenko pa z odlično izvedbo 10. simfonije Dmitrija Šostakoviča in Orkestrom Slovenske filharmonije.

Tudi ob koncu mednarodnega poletnega Ljubljana Festivala smo lahko uživali ob najžlahtnejšem možnem zvoku orkestra, Kraljevem orkestru Concertgebouw iz Amsterdama, ki upravičeno slovi kot eden najboljših na svetu. Pod vodstvom dirigenta Ivana Fischerja se je, zaradi odličnega orkestra, prekrasna Simfonija št. 7 Gustava Mahlerja odvijala pred nami kot barvita pripoved, ki je raziskovala najiskrenejše kotičke skladateljeve bogato razkošne izpovednosti in se potapljala vanje.

Vrhunsko presenečenje je bila francoska prefinjenost sijajnega pianista Jeana-Yvesa Thibaudeta (njegov mentor je bil Aldo Ciccolini), ki se je v Koncertu za klavir in orkester št. 5, »Egiptovski« (imenovan po kraju nastanka) Camilla Saint-Saënsa ob spremljavi Bostonskega simfoničnega orkestra izkazal kot danes eden redkih predstavnikov velike klavirske igre, velikega pianizma. Thibaudet je naravnost žarel v pravem hedonističnem razkošju senzibilnega tonskega niansiranja, ki ga tudi pri največjih imenih ne zasledimo vedno. Naravnost osupljivi sta Thibaudetova tehnična popolnost in briljanca, ki ju strastno združuje s francosko poduhovljenostjo, ne nazadnje to dokazuje tudi njegova pojavnost, njegov skrbno domišljeni modni slog.

Nevenka Leban Orešič