Avtor: Ali Ameri

V Alamutu, novem simfoničnem delu skupine Laibach, iz globočin stoletja odmeva mogočni glas Hasana ibn Sabe, enigmatičnega, karizmatičnega ustanovitelja in voditelja verske sekte izmailcev iz plemena Nizari v starodavnem Iranu, in najde izraz v neizprosnem zvoku, ki je značilen za vedno kontroverzno slovensko industrialno avantgardno zasedbo.

Predstava je tako silovita, da bi bilo najbolje počakati nekaj dni, da avdiovizualni urok izgubi moč, in šele nato napisati nepristransko oceno dela, še zlasti če pisec tako kot skoraj vsi drugi obiskovalci predstave čuti upravičeno naklonjenost do predstave.

S podporo londonske (a)politične organizacije, ki se zavzema za nekonvencionalno, radikalno umetnost, so slovenski enfants terrible sodelovali s skupino mladih sposobnih iranskih glasbenikov, med katerimi sta skladatelja Nima A. Rowshan in Idin Samimi Mofakham, ki sta se povezala z Luko Jamnikom, Laibachovim skladateljem v tem projektu, in izvedla svoje simfonično delo z orkestrom, ki mu je načeloval iranski dirigent Navid Gohari.

Iz desetih delov sestavljena predstava se začne s srhljivim atmosferičnim zvokom, s katerim trobente oznanjajo, da se bliža nekaj neznanskega in zloveščega; ta vtis okrepijo valovi violinskih crescendov, nato pa nas glasba kradoma popelje v novo temačno laibachovsko pokrajino.

Predstava potuje skozi obdobja antičnega Irana, dežele poezije in vina, pri čemer se besedila pesnice Mahsati Ganjavi in štirivrstične kitice filozofa, matematika, astronoma in pesnika Omarja Hajama – za katerega menim, da je bil prvi eksistencialistični filozof na svetu – zlivajo in izpisujejo na zaslonih v perzijski pisavi mo’ala, pri kateri je zanimivo to, da je bila kljub temu, da ima globoke starodavne umetniške in verske korenine, presenetljivo ustvarjena šele v zadnjih desetletjih in ima tudi sodobne značilnosti. 

Zaradi estetske odločitve skladateljev v predstavi ne nastopajo perzijska glasbila in v partu iranske glasbe skorajda v celoti prevladujejo napevi in uspavanke, ki jih pojejo iranski vokalisti Sara Akbari Makouei, Niloofar Nedaei, Tahereh Hezaveh in Mohammad-Hossein Majd Taheri.

V Alamutu perzijske uspavanke, ki so se prenašale iz roda v rod ter predstavljajo del iranskega ljudskega izročila, odstirajo prah minulega časa in so na odru Križank v Ljubljani odpete s podtoni slavospevov; na ta način izražajo trpljenje, stiske, pa tudi radosti otroštva in materinstva, doživeta skozi mnoga stoletja.

S takšno uspavanko se predstava nazadnje tudi zaključi. Iranske pesmi odražajo tudi Hajamove filozofske ideje in strastna besedila pesnice Mahsati Ganjavi, ki izpovedujejo hrepenenja in muke hurij (devic) v skrivnih vrtovih.

Na drugi strani odra je Milan Fras v vlogi Hasana, ki je kot po meri narejena za Laibachovega basističnega pevca in frontmana, ter predstavlja še eno velikansko, impozantno figuro. V tej predstavi svari, opozarja in ponuja filozofske predpostavke na način, ki nam Irancem razvnema kri in prebuja naš čut za nacionalizem.

Upodablja odločnega, silnega voditelja, razgledanega moža in velikega taktika, ki je s svojimi pridigami, bojevanjem in spletkami uspel vsaj del domovine osvoboditi nadvlade tujih okupatorjev, seljuških Turkov, in ustanovil državo, ki se je obdržala še skoraj dve stoletji po njegovi smrti.

Tudi vizualni elementi so osupljivi, kot se to pričakuje na Laibachovi predstavi, in tokratna je ena najboljših v celotnem opusu glasbene skupine. Res pa je, da bi lahko z vključitvijo podob iranske islamske arhitekture še bolj obogatili mogočno prizorišče predstave Alamut. 

V Alamutu so spet na delu značilni laibachovski motivi. Avtorska teorija, ki so jo prvi zasnovali filmski strokovnjaki in filmarji francoskega novega vala v petdesetih letih dvajsetega stoletja ter ki poudarja ponavljajoče se teme in motive v delih filmarjev, se dobro sklada z njihovo kariero. Skupina Laibach osvetljuje mehanizme moči in mahinacije totalitarnih sistemov.

V času samega projekta sem bil priča velikemu zanimanju, s katerim so člani Laibacha želeli bolje spoznati starodavno iransko kulturo, zlasti v času enajstega stoletja po našem štetju, ko so se zgodili resnični dogodki v Alamutu. Navdih so črpali iz različnih prvin iranske umetnosti in kulture 11. in 12. stoletja. Poleg tega so v spremstvu Darka Brleka, direktorja Festivala Ljubljana, obiskali razvaline trdnjave Alamut v iranski provinci Kazvin, kjer so želeli doživeti širšo izkušnjo prostora in občutek za tisto obdobje iranske zgodovine.

Ko sem pred meseci prvič poslušal demo posnetke Alamuta, sem zaslutil, da bo po montažah in prilagoditvah končni izdelek eden od vrhuncev v ustvarjalni karieri Laibacha. Alamut je po vsej verjetnosti najbolj eklektično, najbolj postmodernistično delo Laibacha, ki kot običajno dopušča večplastne interpretacije in zato presega zgolj uglasbitev zgodovinske pripovedi.

V tem pastišu se bojevniki iz Alamuta, brezoblične človeške figure, prikazni na zemlji, v grozljivi brezmejnosti vesolja spopadajo s fašističnimi zločinci laibachovske vizualne interpretacije Picassove Guernice, obdani z zasedbo šestdesetih harmonikarjev na predstavi, Hajamovo matematično piramido, nerazrešenimi teoremi, blodečimi planeti ter večnimi problemi. In neskončni labirint bivanja se nadaljuje …  

Alamut ni prvi Laibachov poklon svetu iranske umetnosti in misli. Kritiško dobro sprejet album Also Sprach Zarathustra iz leta 2016, ki je bil narejen za gledališko produkcijo Nietzschejeve pesnitve Tako je govoril Zaratustra in v katerem kot protagonist nastopa starodavni iranski prerok Zaratustra, ponovno postavlja v ospredje nemškega filozofa, ki svoje poglavitne filozofske ideje predstavi z interpretacijo lika in pripombami iranskega preroka. 

V Alamutu se pojavlja isti koncept:Laibachova interpretacija Hasana ibn Sabe je precej zvesta laibachovskim idejam, na katere so vplivali ničejanski koncepti Vladimirja Bartola, ki pa so ga navdihovale bolj ideje njegovega mentorja, slovenskega ničejanskega filozofa Klementa Juga, kot zgodovinska dejstva.

Jasno je, da se Alamut znamenitega slovenskega pisatelja večinoma ukvarja z njegovimi idejami o borbi proti fašizmu in boju gibanja TIGR, in manj s tem, kaj sta Alamut in Hasan ibn Saba v resnici predstavljala po podatkih iz zgodovinskih dokumentov.        

Poznamo številne primere zgodovinskih osebnosti s področja umetnosti, ki so se izoblikovale prej iz miselne naravnanosti svojih stvarnikov kot pa iz zgodovinskih zapisov. Spartak, Napoleon, Danton, Ludwig in Lincoln so nekateri takšni primeri, ki so jih upodobili pisatelji, kot sta Arthur Köstler in Howard Fast, na filmskem platnu pa John Ford, Luchino Visconti in Andrzej Wajda, ki marsikdaj niso povsem zgodovinsko točni. Toda nič za to, kajti če je umetniško delo koherentno in ima izrazno moč, lahko utemelji kršitev zgodovinskih dejstev znotraj logike svoje lastne pripovedi. 

V Iranu je bil Bartolov Alamut že v preteklosti dobro sprejet; izdani so bili vsaj trije prevodi romana, od tega je tretji, ki je doživel kar šest ponatisov, postal uspešnica, ki jo je zdaj že težko najti v knjigarnah.

Že na tiskovni konferenci o Alamutu, ki se je zgodila junija v Ljubljani, sem omenil, da je Alamut projekt, v katerem se zahod srečuje z vzhodom in ki bi lahko prispeval k premoščanju prepadov med obema stebroma civilizacije, kulture in umetnosti. Zdaj, v novi fazi hladne vojne, ko se hkrati odvija tudi prava vojna v Evropi in je usoda koncerta v Teheranu, kjer naj bi bila premiera Alamuta, še vedno negotova, se sprašujem, v kakšni meri so takšni cilji sploh še uresničljivi. Mogoče to ni pomembno, saj se bojeviti Laibach ne ustavijo pred ničimer, da bi dosegli svoje cilje, vsekakor pa velja: »Strašen je bog, ki nas vodi.«[1] 

[1] Zadnji distih v Meditaciji II, predzadnjem delu Alamuta.