Ne zamudite četrtkovega večera, na katerem nas bo legendarni operni pevec, v družbi sopranistk Saioe Hernández in Sabine Cvilak, popeljal skozi večer opernih arij in zarzuel. Spodaj si lahko preberete intervju, ki ga je podal za Festival Ljubljana in ogledate utrinke z današnjega srečanja z RTV Slovenija.
1. Na glasbeno pot ste stopili že med odraščanjem v Mehiki. Kako je to obdobje vplivalo na vas kot na pevca in umetnika?
Leta, ki sem jih preživel v Mehiki, so nedvomno vplivala na mojo strokovno rast. Rodil sem se v Madridu in kot otrok sem se pridružil staršem, ki so se preselili v Mehiko, kjer so ustanovili svojo gledališko skupino, ki se je posvečala izvajanju zarzuel. Tako sem v resnici odraščal v gledališču in imam čudovite spomine na otroštvo. V nacionalnem konservatoriju za glasbo v Ciudadu de México so se mi kot mlademu glasbeniku ponudile edinstvene priložnosti, saj so tam delovali izjemni umetniki, resnične legende, ki so bili v polnem teku svoje kariere, ko sem sam začel svojo pot, in z nekaterimi sem celo pel – Lily Pons, Giuseppe Di Stefano, Renata Tebaldi, Cesare Valletti, Cesare Siepi, Virginia Zeani, Hans Hotter, Fernando Corena, Jon Vickers, Régine Crespin. Da sploh ne omenjam vélikih dirigentov orkestra: poslušal sem koncerte Celibidacheja in celo pel v zboru konservatorija, ko je Maazel vodil izvedbo Berliozovega Rekviema. Kot slušatelj sem se udeleževal predavanj Igorja Markevitcha, Carlosa Cháveza, Blasa Galinda in Pabla Moncaya. To so bila dragocena leta, v istem večeru je na primer Di Stefano pel v Cavallerii rusticani, Marta (moja žena) pa je pela v Gianniju Schicchiju s Coreno. Sam sem nastopil kot francoski gizdalin, »Incroyable«, voperi Andrea Chénier skupaj z Di Stefanom,pa tudi kot Remendado v Carmen, Marta (moja žena) pa je nastopila v Figarovi svatbi s Siepijem. Preizkusil sem se tudi kot Gaston v La traviati skupaj z Giuseppejem Camporo. Skratka, čudovitih spominov res ne manjka in tista leta so pomembno oblikovala mojo karierno pot!
2. V svoji karieri ste nastopili v več kot 150 vlogah. Kako se pripravite na posamezno vlogo?
Moje navdušenje nad odkrivanjem novih vlog, ki jih lahko interpretiram, zagotovo olajša to ne ravno lahko delo. Mislim, da imam srečo, ker imam možnost samostojno preučevati nove vloge. Sam se namreč spremljam na klavirju in tako manj naprezam glas. To mi je vsekakor olajšalo pomnjenje. Kar pa absolutno najbolj šteje, sta disciplina in čas za študij, tudi ponoči in na dolgih letih.
3. Posebno slavo ste si pridobili z vlogami Cavaradossija, Hoffmanna, Don Joséja in Cania, z Otellom pa ste poželi največje priznanje v svoji generaciji. Ali ste na katero vlogo še posebej ponosni?
Nedvomno je to vloga Otella, saj predstavlja cilj v življenju tenorja, hkrati pa je nikoli zares ne odkriješ do dna. Ni dovolj, da jo preučiš – moraš jo zares dojeti. Glasba in besede so eno, nič ni naključno. Nikoli se ne moreš niti za trenutek ločiti od lika, celo v vokalno najnapornejših trenutkih, saj moraš biti takrat prepričljiv bolj kot kadarkoli. In takrat mora biti tvoja koncentracija na višku: ta vloga je resnični preizkus za tistega, ki jo igra. Poleg tega mora tenor na interpretativni ravni tekmovati z baritonom, ki igra Jaga, saj v njem Verdi ustvari še en neverjeten lik s hudobijo pošastne veličine. Vendar to ni dovolj: Otello mora na koncu pridobiti, ne bom rekel odpuščanje, ampak vsaj razumevanje občinstva za na videz nerazumne grozote, ki jih stori Desdemoni. Otello ni človek skrajnosti, ampak je bistvo človeka, pripeljano do skrajne meje. V sebi nosi najhujše more, ki se jim pridruži še prepričanje, da ne bo nikoli mogel doseči miru in sreče. Zato je lahek plen Jaga, ki ga potisne v prepad, poln duhov iz njegovih mislih, dokler ga ne zaslepi noro ljubosumje, zaradi katerega ubije »tisti sončni žarek«, ki ga napolnjuje z življenjem.
4. Nastopili ste tudi v številnih filmih, posnetih po opernih delih. Kako primerjate priprave na igranje v filmu z igranjem v operni hiši?
Igranje v filmu je popolnoma drugačno od gledališke igre. Ni občinstva, ni adrenalina, igranje traja dalj časa, snemanje prizorov je treba prilagajati sončni svetlobi in vremenu in vsak dan veliko ur preživiš v maski. V gledališču se nedvomno počutim bolj domače, vse se zgodi v tistem trenutku pred stotinami ljudi in občutki so vsakič drugačni. Vendar imam tudi zelo lepe filmske izkušnje: s Francom Zeffirellijem sem snemal La traviato, Otella, Cavellerio rusticano in film Pagliacci, s Francescom Rosijem Carmen, z Gianfrancom De Bosiem pa Tosco. Izvrstni režiserji: ničesar ni bilo, kar ne bi zmogli mojstrsko razrešiti. Nikoli ne bom pozabil tistih dni, veliko sem se naučil od njih! Poleg tega sem v Tosci in Rigolettu igral »na krajih in ob urah«, v katerih se dogajata operi, torej v Rimu in Mantovi. Oba filma sta bila predvajana v živo po televiziji in posneta po genialni ideji producenta Andrea Andermanna, na katero se je občinstvo pozitivno odzvalo. Direktor fotografije pri obeh filmih je bil Vittorio Storaro, Tosco je režiral Giuseppe Patroni Griffi, Rigoletta pa Marco Bellocchio. Pri obeh snemanjih seveda ni manjkalo adrenalina, saj je filma v živo pred televizijskimi ekrani spremljalo na milijone gledalcev.
5. Od 70. let ste tudi dirigent. Kakšen je vaš pristop do glasbenikov?
Ker sem sam pevec, nisem nikoli hotel na odru na vsak način uveljaviti svoje vizije, saj dobro razumem vokalne težave, s katerimi se lahko sreča tisti, ki poje, zato naredim vse, kar je v moji moči, da mu pomagam. Mislim, da dober dirigent orkestra čuti težo svoje odgovornosti in zmore ohraniti v mislih idejo, ki jo želi posredovati, hkrati pa zna prisluhniti vsem in zazna potrebe tistih, ki so na odru, ter si skupaj z njimi v ekipnem duhu prizadeva za najboljši rezultat. Dirigiranje mi je pomagalo pri petju in obratno. Gre za dva trenutka, ki sta med seboj povezana.
6. Tekmovanje Operalia, ki ste ga ustanovili leta 1993, je bilo odskočna deska za številne operne pevce in pevke. Med preteklimi zmagovalci tekmovanja najdemo imena, kot so Joyce DiDonato, Rolando Villazón, Sonya Yoncheva in José Cura. Ali se čutite zaslužnega za uspeh, ki so ga ti pevci dosegli po zmagi na tekmovanju?
Zame je res čudovito zadovoljstvo, ko na potovanjih po svetu na sporedih najbolj prestižnih gledališč zasledim imena zmagovalcev Operalie. Operalia je izložbena vitrina za številne mlade pevce in pevke in nekateri med njimi so danes velika imena. Vsak umetnik je edinstven in neponovljiv, in čeprav nas bolj kakor sodniki na tekmovanjih vedno presoja občinstvo, pa vsak od nas ustvarja svojo karierno pot. Mislim, da imamo kot sodniki na Operalii zelo težko nalogo, saj moramo poiskati talent, ki se skriva v vsakem mladem človeku, in izbrati najboljše v manj kot enem tednu. Imam zaupanje v mlade in rad se pustim presenetiti, ko poslušam nove glasove. Prihodnost opere je v njihovih rokah in mislim, da bi morali tisti, ki nam je bila podarjena tako dolga kariera, kot je moja, tem mladim prenesti vsaj navdušenje nad glasbo, poleg kakšnega dobrega nasveta.
