Krzysztof Penderecki je, tako kot Fryderyk Chopin, eden od simbolov Poljske, skladatelj, ki je klasično glasbo pripeljal v 21. stoletje.

Bil je človek, ki je pustil močan pečat v duhovni krajini sveta. Ki je ljubil glasbo in nestrpno pričakoval obiske. Bil je tudi velik graditelj, ki je za seboj pustil ne le dovršena dela, temveč tudi živahno simfonijo dreves, v svojem arboretumu v Lutosławicah. V središču arboretuma stoji čudovita stara poljska plemiška graščina, ki sta jo skrbno prenovila Krzysztof Penderecki in njegova žena Elizabeta in ki je umetniku predstavljala podporo ter vir moči. Na drugi strani ceste so zgradili Evropski glasbeni center, poimenovan po njem, z veliko koncertno dvorano in delovnimi prostori. Ustvarjen od glasbenika za glasbenike. Iz ljubezni do glasbe.

Ime Krzysztof Penderecki je v svetu povezano z dvema nasprotujočima si predstavama o skladatelju. Po eni strani je ta veljal za avantgardnega umetnika, ki je radikalno razširil meje sodobne glasbe. Njegova dela imajo ogromen čustven vpliv, na primer Žalostinka za žrtve Hirošime. Po drugi strani pa je veljal za izdajalca avantgarde, ki je izbral tradicijo in se kot poslednji Mohikanec sakralne glasbe s svojimi deli poskušal dotakniti skrivnosti obstoja, podobno kot njemu tako ljub Jan Sebastian Bach.

Pasijon po Luku iz leta 1966 ni pomenil preusmeritve Pendereckega k sakralnim delom, ampak je bil njegov način nasprotovanja komunizmu. Zahodni kritiki si niso mogli predstavljati, da bi politično nasprotovanje lahko izražali z verskimi skladbami, toda na Poljskem je »vsako sakralno delo izjava političnega pomena«. Sam Krzysztof Penderecki je to razložil takole: »Pasijon je zgodba o Kristusovem trpljenju in smrti, hkrati pa je tudi zgodba o trpljenju in smrti v Auschwitzu, tragični izkušnji človeštva sredi 20. stoletja.«