Križanke – središče vaših doživetij

Kompleks Križank se je v srednjem veku razvil na Novem trgu v Ljubljani na zemljišču koroške plemiške rodbine Spanheim, ki je v 12. in 13. stoletju vladala tudi Ljubljani. Leta 1167 naj bi zemljišče v dar dobili vitezi templjarji (v tistem času je bilo običajno, da so plemiči redovom podarjali zemljišča ali dvore, poleg tega pa je izkazovanje naklonjenosti templjarjem kot nosilcev novih viteških idealov veljalo za statusni simbol). Templjarji so konec 12. stoletja zgradili prvo cerkev na tem mestu, ki je bila triladijska bazilika v romanskem slogu. Kmalu zatem so vitezi zapustili Ljubljano, njihovo postojanko pa je na povabilo Bernarda Spanheima pred letom 1228 prevzel Nemški viteški red oziroma križniki (od tod izvor imena Križanke). Križniki so po letu 1260 postavili novo enoladijsko gotsko obokano cerkev. Ta je imela v luneti portala relief Krakovske Marije z detetom, ki velja za eno najzgodnejših slovenskih upodobitev Marije in je danes hranjena v Narodni galeriji. Cerkvi so v 14. stoletju prizidali še dve stranski kapeli in sredinski stolp, v samostanu pa so imeli tudi šolo za vzgojo revnih in osirotelih otrok.

Samostan je leta 1511 močno prizadel velik potres, današnji kompleks pa je bil zgrajen leta 1567. Naslednjo večjo prezidavo je doživel v 18. stoletju. V redovni hiši (današnja Uprava Festivala Ljubljana) je bila zgrajena Viteška dvorana, namesto gotske cerkve pa je bila v slogu beneškega baroka zgrajena cerkev Device Marije pomočnice po načrtih arhitekta Domenica Rossija, ki je tloris oblikoval v obliki grškega križa, pri čemer gre za prvo tako cerkev na Slovenskem. V notranjosti cerkve so trije poznobaročni oltarji, ki so bili dar dunajskega dvora.

V času Ilirskih provinc (1809–1813) so Francozi v samostan naselili različne urade. Kasneje so križniki dobili prostore nazaj, vendar red ni imel več enakega pomena. V 19. stoletju so v samostanu prirejali koncerte Filharmoničnega društva, nekaj časa je tukaj delovalo tudi okrajno sodišče z zapori. Konec 19. stoletja je bil v Križankah samostan in zavod za vzgojo učencev in bodočih teologov, po drugi svetovni vojni pa se je z nacionalizacijo samostanske stavbe končalo delovanje nemškega viteškega reda v Ljubljani.

V del samostana se je preselila Šola za umetno obrt (današnja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana), drugi del pa naj bi bil na pobudo najpomembnejšega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki so ga mestne oblasti povabile k sodelovanju pri prenovi, namenjen kulturnim prireditvam novoustanovljenega Festivala Ljubljana. Dela so potekala med letoma 1952 in 1956, Križanke pa so zadnje arhitektovo obsežnejše delo, ki ga je izvedel v starosti 80 let.

S samostanskega obzidja je odstranil omet in ga nato na več mestih prebil z okenskimi odprtinami, ki jih je zamrežil s kovinskimi rešetkami. Z odprtjem obzidja je Plečnik omogočil mimoidočim vpogled v nekdanje samostanske prostore. Z vogala Gosposke ulice in Trga francoske revolucije je viden atrij z lapidarijem, ki ga je Plečnik uredil pod pokritimi arkadami in vhod na Upravo Festivala Ljubljana, ki ga krasi zgodnje nemški renesančni portal. Iz atrija je dostopno tudi Peklensko dvorišče, ki ga je Plečnik preoblikoval za komorne prireditve. Oblikoval je originalni tlak, dodal zidne klopi in v stene dvorišča umestil luči, s čimer je izboljšal njegovo akustičnost.

Dvorišče, ki se nahaja desno od Križevniške cerkve (današnje Preddverje), naj bi postalo gledališče na prostem. Ob vhodu dvorišča je na levi strani manjši slavolok z dvema nišama, v katerih sta kipa, ki predstavljata Učenost in Napredek, lok in stebri pa so okrašeni s tehniko sgrafitto (slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov), ki se pojavlja skozi celotno dvorišče. Za slavolokom je baročni samostanski trakt, na katerega je arhitekt dodal nadstropne arkade. V pritličju trakta stoji Plečnikov hram, katerega opremo je dokončal Plečnikov asistent Anton Bitenc. Nasproti slavoloka je hišica za blagajno, ki ima poleg vhoda z dvoriščne strani tudi odprtino, ki gleda na ulično stran. Za blagajno je stopničast dostop do Pergole, ki ima ob dvoriščni strani stebrno kolonado in kamnito ograjo. Pod Pergolo je ob obzidju šest kandelabrov, med katerimi je starejši Herkulov kip.

Zadnja stena dvorišča, ki ga loči od nekdanjega samostanskega vrta, naj bi imela vlogo scene za prireditve. Fasada je ometana s sivo in prav tako okrašena z dekoracijo sgraffito. V pritličju jo je Plečnik odprl z arkadami, ki se ponovijo v zgornjih dveh nadstropjih in spominjajo na gledališke lože. Plečnik je sicer Preddverje povezal s križevniškimi vrtovi, vendar tega dela ni urejal. Po njegovi smrti sta Bitenc in Viktor Molka vrtove preuredila v današnje Poletno gledališče, saj se je izkazalo, da Preddverje za to ni najbolj primerno. Leta 2001 je bila po načrtih dr. Marjana Ocvirka prenovljena še projekcijska kabina poletnega gledališča.

S Plečnikovo prenovo in deli njegovih naslednikov so Križanke dobile novo podobo, primerno za organizacijo kulturnih prireditev, od takrat pa je kompleks eden izmed osrednjih prireditvenih prostorov v Ljubljani. Leta 1986 je bil tudi razglašen za kulturni spomenik lokalnega, leta 2016 pa za kulturni spomenik državnega pomena.

Literatura:
Dušan GABRIJAN, Plečnik in njegova šola, Maribor 1968.
Andrej HRAUSKY, Simboli v Plečnikovi arhitekturi. Ljubljana 1921-1957, Ljubljana 2016.
Andrej HRAUSKY – Janez KOŽELJ – Damjan PRELOVŠEK, Plečnikova Ljubljana. Vodnik po arhitekturi, Ljubljana 1996.
Peter KREČIČ, Jože Plečnik, Ljubljana 1992.
David PETELIN, Starodavne Križanke. Od Spanheimskega dvora do Festivala Ljubljana, Revija Ljubljana, 24. 6. 2019.