1. Zbor dunajskih dečkov so ustanovili v 15. stoletju, ko je Svetemu rimskemu cesarstvu vladal Maksimilijan I. Tudi vi ste del bogate zgodovine zbora – kako se ob tem počutite?
Počaščen sem in obenem ponižen. Osupljivo je pomisliti, da pojemo v prostoru, kjer je Maksimilijan molil, kjer je sedela Marija Terezija in kjer so sprejemali pomembne politične in zgodovinske odločitve. Vemo tudi, da je pred cesarskim dvorom v tej kapeli nastopilo nešteto izjemno slavnih glasbenikov. Tu sta pela Haydn in Schubert, ko sta bila še dečka, tu so bili skladatelji Heinrich Isaac, Philippe de Monte, Johann Joseph Fux, Antonio Caldara, Salieri, Bruckner – vsi so sodelovali v dogodkih na dvoru. Izjemna čast je nadaljevati takšno tradicijo. Zdi se, kot bi lahko občutili njihovo DNK.
2. Zborovodja ste od leta 2011. Kakšne so vaše naloge?
Dečke predvsem učim glasbe in tega, kaj pomeni. Repertoar pripraviva skupaj z našim umetniškim vodjem, profesorjem Wirthom, tako da ustreza prireditvi. Ko pojemo pri maši v dvorni kapeli, je repertoar del dolgoletne tradicije – pojemo vse od maš iz 16. stoletja do stalnih mašnih spevov, ki so del današnjih maš. V ospredju tovrstnega repertoarja so Haydn, Mozart, Schubert, Beethoven in Bruckner, vendar tudi skladatelji, kot je Jakob Petelin Gallus, ki je bil iz Ribnice.
Ko se pripravljamo na turnejo, izberem širok nabor del, ki jih združuje skupna tematika. Za Festival Ljubljana sem izbral dela, ki so primerna za poletje – program se imenuje »Sen kresne noči«. Občinstvo bi radi začarali.
Vedno iščem dela, ki ustrezajo glasovom dečkov. V tokratnem programu se pojavi tudi poudarjen vložek za solista – kot bi bil napisan za dečka, ki ga bo pel.
3. Kako se vaša vloga razlikuje od vloge zborovodje iz, na primer, 19. stoletja?
Najbrž ne prav dosti – dečke poskušam navdihniti in jim pokazati, kako ceniti glasbo, v njej uživati, kako ustvarjati glasbo in jo deliti z drugimi. Največja razlika se po mojem skriva v repertoarju. Zborovodja v 19. stoletju bi verjetno vključil več sodobne glasbe tistega časa – takratne pop glasbe – kot jo izvajamo danes. Danes izvajamo klasično glasbo, ki sega od srednjega veka do sodobnosti, glasbo iz obdobij renesanse, baroka, klasicizma in romantike, pa tudi aranžmaje svetovne glasbe, folka, popa, jazza in včasih celo rocka.
4. Kakšne so prednosti dela v mladinskem zboru v primerjavi z odraslimi pevci?
Mladi se z veseljem učijo – vsega novega, pravzaprav. Želijo si rasti in nimajo vnaprejšnjih predstav, prav tako se radi spopadajo z izzivi – če jim rečete, da je skladba težka, se je bodo želeli lotiti in dobro opraviti svoje delo. Kot spužve so – vsrkajo vse, kar jim ponudite.
5. Kako se je pričela vaša dirigentska in pevska kariera?
S petjem sem se začel resno ukvarjati v najstniških letih, ko sem pel v šolskem zboru. Moja glasbena učiteljica – dirigentka – me je povabila, naj se pridružim njenemu cerkvenemu zboru. To je bil zbor, ki se je loteval dokaj zahtevnih del. Prvo večje delo, ki sem ga pel v zboru, je bil Bachov Pasijon po Janezu. Povsem me je očaral in v tistem trenutku sem vedel, da je moja pot povezana z zborom in zborovskim petjem. Imel sem srečo, da sem takrat lahko začel tudi dirigirati. Na dunajski Univerzi za glasbo sem nato vpisal študij klavirja, petja in zborovskega dirigiranja; osredotočil sem se zlasti na pedagoški vidik. Takšna kombinacija študijskih smeri mi je omogočila uresničiti svoje sanje: delam kot zborovodja Dunajskih dečkov, poučujem glasbo in jo tudi poklicno ustvarjam.
