Pomembne informacije
Pred koncertom samospevov Saše Šantla v interpretaciji sopranistke Nike Gorič, baritonista Jaka Mihelača in pianistke Andreje Kosmač bo predstavitev umetnikovega dela z izbranimi gosti, poznavalci Šantlovega opusa.
Letos mineva 80 let od smrti vsestranskega slovenskega umetnika, slikarja in glasbenika, čigar likovna in glasbena dela so še danes nepogrešljiv prispevek slovenski kulturni krajini. Saša Šantel je v naši zavesti prisoten predvsem kot avtor monumentalnega skupinskega portreta slovenskih skladateljev, ki krasi dvorano Slovenske filharmonije. A tudi preostanek njegovega izjemno bogatega in zanimivega slikarskega ter skladateljskega opusa je enako vreden pozornosti. Šantel je svoja likovna dela ustvarjal v različnih tehnikah: olju, akvarelu, risbi, tušu, gvašu, grafiki … Za ljubljansko Glasbeno matico je s svinčnikom izdelal 139 portretov slovenskih glasbenikov, za istega naročnika pa tudi svoje največje delo – oljno sliko Koncil slovenske glasbe (1936), ki je glavni vizualni poudarek male dvorane Slovenske filharmonije. Med letoma 1932 in 1942 je naslikal cikel akvarelov ljudskih noš, ilustriral je knjige ter veliko razstavljal.
Že od mladih let pa se je ukvarjal tudi s skladanjem. Njegov raznoliki opus obsega okrog sto del, med njimi je kar polovica vokalnih – od zborov in kantat do številnih samospevov in cerkvenih skladb. Prav tako je napisal veliko komornih in solističnih del, v katerih prevladujejo skladbe za godala in klavir, ob tem pa tudi nekaj del za simfonični in salonski orkester ter za tri odrske predstave. Številne Šantlove instrumentalne skladbe so didaktičnega značaja, medtem ko mnogi izmed njegovih zborov prebujajo narodno zavest. Njegovo najobsežnejše delo je opereta Blejski zvon na libreto Mary Garden, ki je bila uprizorjena leta 1933 na odru ljubljanske Opere, vendar ni požela trajnega uspeha. Na koncertnih odrih so se veliko bolj obdržale Šantlove komorne skladbe, predvsem njegovi samospevi, katerih antologiji bomo lahko prisluhnili na letošnjem 39. festivalu Slovenski glasbeni dnevi.
“Šantel pripada generaciji slovenskih skladateljev, ki je ustvarjala v nacionalnem zanosu, hkrati pa se je želela dvigniti iz rodoljubarskega čitalništva na višjo stopnjo nacionalnih šol evropske glasbe, se posvečala v večji meri do tedaj pri Slovencih razmeroma slabo razviti, čisto instrumentalni glasbi. Čeprav le ljubitelj, se je Šantel strokovno, pogosto kot samouk, tako izpopolnil, da je zajel vsa področja kompozicijske tehnike vsaj v določenem obsegu. Giblje se med klasicizmom dunajske šole, zgodnjo romantiko in ljudsko glasbo v smeri nacionalne šole po vzoru skladateljev drugih slovanskih narodov. Ustvarjal je iz srčne potrebe, njegova moč je predvsem v jasni, preprosti, utripu ljudskega izraza sorodni invenciozni melodiji.” (Čopič, J., Hrovatin, R.: Šantel, Saša. Slovenska biografija. ZRC SAZU, 2013.)
Tomaž Gržeta